Rok Snežič - Dobrega vodje ne sme biti strah ničesar, niti smrti

Eno najbolj razvpitih imen slovenske javnosti, ki ima trenutno svoj core business v Bosni in Hercegovini, o ljubezni do tveganj in t. i. podkupninah kot denarju za delo, ki ga ljudje ne vidijo. Imela sem pomisleke, ali naj Roka vključim v svojo zbirko. Vem, da ženske, ki jih povezujejo z njim, v prestolnici nimajo najboljšega slovesa. Sam pravi, da ga treningi boksa držijo prizemljenega in mu dajejo samozavest, ki jo človek potrebuje, da v poslu in v življenju ostaja na vrhu. Na vrhu slave, na vrhu finančnih uspehov, na vrhu zmage. Dobiček. Adrenalin. In hedonizem. Te tri stvari Rok Snežić najvišje ceni. Če bi umrl jutri, pravi, da ga to ne bi ganilo. »Smrti je strah tiste, ki niso nikdar začeli živeti,« se spominjava rekov antičnih filozofov. “Mariborske poslovneže intervjuvam posebej rada. Vi ste pravzaprav moj prvi. Ampak tako je ... kot da bi šla nazaj v otroštvo,« razlagam. Resnica pa je, da je Rok mariborski podjetnik, za katerega so mi doma zmeraj odsvetovali, da bi ga intervjuvala. A kot mojo najboljšo prijateljico, ki je v Odesi začela svoj drugi business s človekom, za katerega njeni starši niso hoteli niti slišati, danes pa se bori za mesto župana Odese kot eden najbogatejših ukrajinskih poslovnežev, so me prepovedani sadeži vedno interesirali. Ime Roka Snežiča sem slišala na preveč mestih, da me ne bi po svoje zanimal. Dokaj hitro sva našla skupni jezik. Po naključju se je znašel v Ljubljani ravno tisti dan, ko sem ga vprašala za intervju. 

Po kratki vožnji po središču Ljubljane v njegovem maseratiju, obujanju spominov na Maribor in iskanju primernega kraja za intervju sva pristala v lokalu pri sodišču. Ustanovi, kamor ga pogosto pokličejo ... »Imaš potencial,« reče, ko končujeva. »Če kdaj ne boš želela biti psihologinja, si lahko novinarka.« »Želim graditi svoj imperij. Jaz bom vladala svetu, vladarjev sodobnega časa ne bom intervjuvala do konca življenja,« mu v šali smeje odvrnem, ko hodiva mimo sodišča. »Imam prijateljice tvojih let, ampak tako drugačne so od tebe. Sploh ne razmišljajo o življenju, temveč samo o tem, kje so jedle in kje bodo kupile naslednje čevlje za jurja.« Poslušam, zadržujem smeh in se v mislih zahvaljujem življenju, da ne spremlja mojega Instagrama – večinoma objavljam hrano in luksuzne resorte. »Manjka jim samozavesti,« odgovorim. »Nobena ne ve, kam bi šla. Kdo je ali kaj hoče. Ni res? Jaz imam težave že z izbiro prijateljic. Dovolj atraktivnih, ambicioznih in zanimivih za moje standarde.« »Ženske s tako močnim karakterjem, kot je tvoj, sploh ne morejo imeti prijateljic – preveč so ogrožene,« se nasmehne Rok in nenadoma se mi zazdi, da postaja eden mojih najljubših Mariborčanov. Mislim, da oba veva, kako drug drugemu hraniti ego. Mislim, da oba premoreva visoko raven čustvene inteligence. Tako ali drugače. Oboje sta tudi temi najinega intervjuja...

PODKUPNINE KOT PLAČILO ZA DELO, KI GA LJUDJE NE RAZUMEJO

M: Omenil si diskoteko v Bosni, pa tudi, da si v poslovnih idejah vedno izhajal iz sebe. Prej sva govorila o tem, kako pomembno je, da v vsak košček svojega businessa daš nekaj sebe. Kako zelo ti je ta osebna nota bila pomembna v poslu? Da delaš nekaj, v kar verjameš.

RS: Misliš, zakaj diskoteka v Bosni? Imam teorijo, da moraš vedno sejati na več njivah. Ne na eni. Če namreč pride do pozebe, do suše, ostaneš lačen. Če zaseješ deset njiv in se tri posušijo, še vedno ne boš lačen. Zato nikoli ne delujem samo v enem poslu. Imam diskoteko ter se ukvarjam z lobiranjem in davčnim svetovanjem. Vendar imam vse skupaj v rokah jaz. Vsak moj posel ima svojo ekipo, jaz zgolj nadziram, sem nadzorni organ. In svetovalni organ, ki svetuje in nadzira. Le pri lobiranju sem sam. Pri lobiranju jaz odpiram vrata in lobiram, saj pri tem ne morem zaupati nikomur drugemu. V ospredju je namreč osebni stik. Ljudje lobiranja ne razumejo, menijo, da gre za podkupovanje, a to ne drži. Lobiranje je prepričevanje in argumentiranje. Če veš, da bo nekaj uspelo, želiš ljudi v to prepričati. Seveda jih moraš poznati, splesti moraš poznanstva, poznati ljudi na odločevalskih funkcijah. Ne moreš se kar pojaviti in ponuditi 50.000 evrov za neki posel, temveč moraš načrt razložiti in stranko svojega naročnika prepričati, da je tvoj naročnik boljši od konkurence.

M: Kako bi komentiral pisanje medijev o podkupovanju in podobnih pristopih?

RS: Ljudje pri lobiranju in podkupovanju ne vidijo meje. Če nekdo pristopi do mene in mi reče, da želi s poslom priti v neko državno firmo, mu lahko ponudim pomoč, vendar želim za stroške lobiranja prejeti avans. Lobiranje vključuje tudi vabila na večerje z ljudmi, veliko časa, potne stroške, sploh če gre za lobiranje v tujini. Veliko lobiram tudi v Republiki Srbski in tam se brez tega nič ne premakne. Deset večerij, deset zdravic, večerja pa stane tudi po 1.000, 2.000 evrov. Za lobiranje zahtevam avans vsaj 5.000 ali 10.000 evrov, za tujino veliko več kot 10.000 evrov, saj zraven pridejo še hotelske nastanitve in potni stroški. Potem se dogovorim še za nagrado. Naročnik mi mora najprej plačati materialne stroške, ne glede na uspeh. Hoteli, večerje, prevozi, gorivo. Potem pa še nagrado, za katero se dogovoriva, če bom uredil ta posel. In to ljudje napačno razumejo kot podkupnino. Če bom jaz na neki državni firmi uredil posel, ker sem predstavil naročnika in njegove prednosti ter argumentiral, zakaj je on boljši, zakaj se je treba odločiti zanj. Je pa res, da moraš poznati določen krog ljudi, da lahko sploh prideš pred vrata. Če ne poznaš nikogar, ne prideš skoznje. To je dejstvo. Zato se moraš gibati v določenih krogih poslovnežev, da spoznaš ljudi. Ampak še vedno ne razumejo, da to ni podkupnina. To je po sklenjenem poslu z državno firmo nagrada za moje delo, za moj trud. Potem pa nekdo reče, da je Snežič tu dobil 30.000 ali 40.000 evrov podkupnine. Pa to ni res. Toliko stanem. Če si me lahko privoščiš, si me boš privoščil, če ne, pač ne. To je moj argument. V Bosni ali v Srbiji lobiranje še ni ustrezno zakonsko urejeno. V Sloveniji ima lobist izkaznico in za lobiranje izstavi račun, v Bosni pa ta posel še vedno ni pozitivno sprejet. Še vedno menijo, da gre za podkupovanje, zato tam nastopaš kot neke vrste posrednik. Iz tega razloga v Bosni na fakturi za lobiranje zapišem posredovanje. Če bi zapisal lobiranje, je to lahko kaznivo dejanje podkupovanja, saj lobiranje pri njih po definiciji še ni uzakonjeno. Torej je treba preučiti zakonodajo in naštudirati okolje, saj lahko v Bosni zaradi računa iz bosanskega podjetja za lobiranje v vrednosti 15.000 evrov hitro prejmem kazensko ovadbo, češ da sem podkupoval. V Sloveniji je tak pristop čisto običajen, gre pač za lobiranje, ki je moj posel.

M: Razumem. Zdi se mi, da je tudi Tina Gaber, sedanja partnerica predsednika vlade, nekdanje lobistka, kajne?

RS: Drži. Tina je bila moja dobra prijateljica. Poletja je preživljala na moji barki. Zdaj se pogosto ne oglaša več na telefon, ampak se še bo, ti zagotavljam. Moj prvi business je bil švercanje, če povem po domače. Zakaj? Kaj je bil moj zakaj? Danes je na voljo veliko popularnih knjig Find your Why ipd. Moj zakaj je bil vedno čim manj davka, čim manj denarja cesarju. To sem vedno imel rad, to javno priznavam. Želel sem biti sam svoj šef, da mi čim manj poberejo in da čim več ostane v mojem žepu. Moje vodilo je bilo, zakaj delati za nevladne organizacije, za Luko Mesca in Kordiša, če imam lahko ta denar v svojem žepu. Temu nisem rekel davčna utaja, ampak davčna optimizacija. Je pa res, da je meja med davčno utajo in davčno optimizacijo včasih zelo tanka. In da pri davčni optimizaciji zelo hitro padeš v davčno utajo.

MB: kako komentiraš filozofsko idejo oz. hipotezo, da je treba delati za svoje poslanstvo, denar pa pride sam od sebe. Mene so učili, da če si dovolj dober v tem, kar delaš, denar pride kot stranski produkt.

RS: Denar ne pride sam po sebi, Minka. Da si lahko privoščiš neke dobrine, moraš delati. Kdor mi reče, da rad cele dneve dela za nič, se mi je zlagal.

M: Mhm, torej ti ne delaš za t. i. osebno slavo? To te ne zanima?

RS: Ne. Jaz ne. Mislim, da slava pride z denarjem, večinoma. Če nekdo ima denar, je slaven. Malo je namreč slavnih brez denarja. Redkokdo je slaven in revež. Večina slavnih ljudi je uspešnih in bogatih. Če je nekdo reven, ga verjetno nimamo za slavnega, temveč prej za bedaka. Zato bi ponovil dober rek mojega strica: »Ko sem bil majhen, sem mislil, da je denar vse. Zdaj, ko sem odrasel, to vem.« Ali pa: »Denar ni vse, pomaga pa povsod.«

ŽENSKE IŠČEJO VARNOST IN O KAPITALU KOT ENERGIJI 

M: Rekel si, da ženske iščemo predvsem varnost. Moja filozofija je sicer, da je denar predpogoj za kakovostno življenje, ni pa vse. Zdi se mi, da danes nujno ne kupi sreče.

RS: Hja, okej. Ampak vsi, ki nekaj delajo, vsak, ki bo v tvojem intervjuju rekel, da dela, ker rad dela, bo mogoče to rekel, ker mu je všeč posel. Ampak če ni dobička podjetja, ni motivacije. Kaj pa dela naša država? Hoče uničiti tvojo motivacijo do dela. Če zaslužiš milijon evrov in marca po oddaji bilanc pol milijona evrov plačaš državi, te motivacija do dela mine. Ljudi pozivam, naj odpirajo firme v Bosni in Hercegovini, ravno s tem namenom. Želim, da jim v žepih od zasluženega milijona ostane 900.000 evrov, ne pa 500.000 evrov. Za teh dodatnih 400.000 evrov naj si raje kupijo avtomobil in uživajo v njih, kot pa da jih dajo nevladnikom za kolesarjenje in druge stvari. A naša država na žalost nevladnikom trenutno daje, če sem prav prebral, 200 milijonov, da štejejo čričke in podgane. Ali v tem vidiš smisel? Moč. Kapital je moč.

M: Je neka živost, kajne? Nekega kolega sem ravno poleti prepričevala v svojo teorijo, da denar spremeni ljudi, ampak ne nujno samo na slab način. Da jim samozavest, ob tem je denar tudi moč. In moč, da obvladaš več zadev, in energija vladanja, odločanja se zajesta vate in te naredita bolj atraktivnega.

RS: Z denarjem lahko dosežeš marsikaj, veliko si lahko privoščiš in dosežeš lahko nek vpliv. Brez denarja vpliva nimaš. Le redki, ki nimajo denarja, imajo nek vpliv. Denar je moč. V politiki in v gospodarstvu. Nič nimam proti ljudem v državnih podjetjih, in nastavljen direktor Petrola ima moč, vendar si je ni zaslužil sam. Prideš in razpolagaš z milijardo evrov, ampak to ni tvoje. Cenim podjetnike, ki so sami nekaj naredili.  Lastniški menedžer je firmo postavljal od začetka in on je tisti, ki lahko firmo proda, uniči, si vse izplača. Ko pa nekdo dela samo na plači in na verjetni nagradi, čeprav so nagrade lepe, ampak ... Jutri se bo skregal z lastnikom, lastnik mu bo rekel, da so njegovi nohti grdi, in adijo. Nikoli ne bi mogel delati pri nekom, saj ne morem biti odvisen od tega, ali se bo jutri zamenjala vlada. Saj vsi vemo, da se kadrira večinoma skladno s tem, kdo je na oblasti – levi ali desni. In jaz v življenju ne bi delal v nobeni državni firmi, niti v firmi, kjer je kdo drug lastnik, ker ne bi prenesel tega, da me lahko čez noč odpusti. Poberi kovček in pojdi. Tega si jaz ne bi dopustil.

Lastnik ima lahko slab dan, lahko kriči nate in te pošilja nekam, ti pa moraš biti tiho. Jaz ne morem biti tiho. V življenju nisem bil nikoli tiho, pri nikomur. In ne bi mogel delati niti v državnih firmah, saj, kot vsi vemo, v državnih firmah nastavlja politika.

VODJA DELA, KAR HOČE, GRE, KAMOR HOČE, IN ŽIVI, KAKOR HOČE

M: Prideš, greš. Kolo sreče.

RS: Prideš, greš. Menja se oblast. Volitve so vsaka štiri leta in vedno se moraš klanjati. Spoštujem predsednike uprav, tudi veliko mojih prijateljev je predsednikov uprav raznih državnih firm, ampak vem, da morajo pred vsako vlado, ki pride, skloniti glavo, biti tiho, požreti veliko zadev, se udinjati vsaki vladi, obljubljati, hoditi s sklonjeno glavo. Jaz tega ne morem, jaz sem samosvoj.Poanta je v tem, da lahko lastnik podjetja in direktor počne, kar se mu zahoče. Vstane, ko on hoče. Gre, kamor on hoče. Svoboda. Četudi si predsednik uprave največje slovenske firme, denimo Petrola, še vedno trepetaš, ko se menja oblast, ali boš ostal na položaju ali ne. Nadzornikom se moraš podrediti, čeprav bi jih najraje nekam poslal. Zato pravim, da biti predsednik uprave državne firme zame ni uspeh. Biti predsednik uprave lastne firme je pa uspeh. Če je firma močna. Če pa si ti predsednik uprave v neki državni firmi, te jutri več ne bo, ker se bo zamenjala politika in bodo nastavili svojega. Vedno mi je vrednota ponos, zato nikoli ne bom sklonil glave. Nikoli nisem nikogar klical šef in ga tudi ne bom. Ne bom tega delal ne zaradi politike ne zasebno. Da me nekdo lahko čez noč odpusti?

M: Ali bi glede na nekoliko kontroverzne zgodbe iz medijev mogoče rekel, da rad hodiš po robu, da je adrenalin tudi od ena stvari, ki te motivirajo?

RS: Še vedno treniram kickbox, bil sem tudi državni prvak v boksu leta 1996. V tem športu sem nehal tekmovati leta 2008, ko sem bil drugi. Tudi boksal sem. In sem vedno imel svoj ponos. V poslu in v športu sem bil isti. Posel je namreč tudi bitka. In nikoli se nisem nikomur priklonil. Bil sem boksar, športnik, še vedno treniram tako boks kot kickbox. Pravijo, da te šport naredi samozavestnega. Jaz sem samozavesten. O meni lahko pišejo in govorijo, kar hočejo. Vem, kdo sem. Vem, kaj sem. Zato me ne zanima, kaj kdo piše. Medijem se samo smejem. Za dobrim konjem se vedno praši. Dokler se o tebi govori, si in. Ko se o tebi neha govoriti, se moraš vprašati, ali je kaj narobe. Dokler o tebi pišejo, si frajer. Ko pa o tebi nehajo govoriti, se moraš vprašati, kaj je narobe. To je moja teorija. Seveda imam ventile, ampak ta medijska pozornost me hrani. Če ne bi bil v medijih, bi rekel, da je z mano nekaj narobe, da nečesa ne počnem v redu. Če o sebi na nekem portalu en teden ne preberem ničesar, si rečem, da nekaj delam narobe. Ker čim se o meni ne piše, se počutim slabo, to pisanje me hrani.

O HRANJENJU EGA IN OROŽJA

M: Pravijo drugače, da velik ego ni dober, ampak eden mojih intervjuvancev mi je povedal nekaj zanimivega, kar se mi je zelo vtisnilo v spomin. Da svoj ego moraš znati nahraniti. Da je to osnova.

RS: Tako je, ampak ti predsedniki uprav, s katerimi sem se prej primerjal, plačujejo marketinškim firmam à la Pristop za PR, da se o njih v medijih ne piše. Ker se tega bojijo. Če bo nekdo o njih napisal nekaj grdega, jih bodo poklicali nadzorniki in jim rekli »pojdi ven na cesto in boš lačen«. Mene ne more nihče vreči na cesto, jaz sem sam svoj šef. Ne more me jutri poklicati predsednik stranke in mi reči, da bom letel na cesto, ker mu bom odvrnil: »Kdo pa si ti?« Za mene ne obstaja nihče, ki bi lahko kar koli rekel. Oseba, ki me lahko pokliče in mi reče, da naj nekaj naredim tako, kot ona hoče – ta oseba ne obstaja. Ker me ne moreš kupiti in ker me res težko pretepeš zaradi boksa. Imam varnostno orožje, sem oborožen, zato bi mi res težko kdo kar koli zagrozil. Redno streljam na strelišču, imam varnostno orožje, dovoljenje za nošenje orožja in imam orožje tudi pri sebi v tem avtu, s katerim sva prišla. Vedno ga imam pri sebi, ker sem v življenju prejel veliko groženj. Leta 2008 so mi v astona martina odvrgli bombo. Ampak me ni strah, ni me strah smrti. V avto so mi odvrgli bombo, streljali so name. Vedno pravim, kar ti je usojeno, ti je usojeno. Kakor ti je sojeno, tako bo. V življenju sem se tudi večkrat stepel, bil sem napaden. Ni problema. Kar ti je usojeno, ti je usojeno. Ko ti je nekaj namenjeno, ti je to namenjeno. Zagotovo. V življenju sem dal ogromno skozi, od streljanj do vsega. V Bosni in Republiki Srbski poslujem že več kot dvajset let, velikokrat sem oborožen stal nasproti oboroženim ljudem. Ampak ne sme te biti strah, Minka. Če ti je usojeno, ti je usojeno.

M: Smrti te torej ni strah, si rekel?

RS: Ne, niti malo. Že večkrat sem ji zrl v oči. Tudi streljali so že name, kot sem ti povedal. Ampak ko ti je usojeno, ti je usojeno. Nikoli pa ne veš, kdaj ti je. In vedno moraš biti pripravljen, to pa je moja teorija. Zato nosim s sabo pištolo, varnostno, in sem vedno pripravljen. Čeprav je Slovenija kar varna, čeprav so mi tukaj leta 2008 odvrgli bombo v avto. V Samsari so leta 2008 name celo streljali. Veliko je bilo o tem zapisanega tudi v medijih. Tudi jaz sem že nekajkrat streljal in utrpel določene poškodbe, ampak vedno sem bil napaden. Nikoli v življenju nisem bil obsojen za kakršno koli nasilje, ker če imaš varnostno orožje, moraš biti čist. Jaz sem se vedno branil.

O TEM, DA JE SREČA NA STRANI POGUMNIH, IN O POMENU TEGA, DA V POSLU ZAZNAŠ, KDAJ JE ČAS ZA ODSTREL

M: Aristotel pravi, da je sreča na strani pogumnih. Kako bi to komentiral?

RS: Da ima prav. Pogumnih in malo norih. Vedno moraš biti malo nor. To ti pride prav. Pa upati si moraš. Pogum in malo norosti. Če si v neki firmi in spremljaš njeno rast, zaznaš potencial. Če je v tebi vsaj kanček ekonomista – jaz sem sicer pravnik –, vidiš, kdaj lahko rasteš in kdaj ne. Ko vidiš, da več ne moreš rasti, prodaš. Ker ne maram padcev in stagniranja. Bolje je prodati in oditi, najti novi posel. Firma ni moj otrok, moja otroka sta denar in moja blagovna znamka. Ko vidim, da lahko za to, kar sem ustvaril, poberem nekaj denarja, ga poberem in grem. Na svoje firme nisem čustveno navezan.

M: Azijske filozofije učijo, da sta v življenju dva tokova. Eden gre gor, gor, gor. Drugi gre dol, dol, dol. Moj osnovni življenjski cilj je lovljenje prvega. Da bi šlo samo gor, gor, gor. Ampak ta evforija, ta optimizem zmage – to ti da uspeh, finančni ali drugi. In jaz bi rada bila nasprotje od nje – dovolj subtilna za odtenke v toku, da ne bi nikoli izpadla iz tega prvega toka zmage in rasti. Praviš, da nisi čustveno navezan na svojo firmo. Na kaj pa si navezan v svojem življenju?

RS: Prav gotovo se na nekatere stvari navežeš, vendar ne na firmo. Firma je le pot, način, da ustvarim denar, dobiček. Ko pa dosežeš neki cilj, se moraš zavedati, da je treba to prodati. Zavedati se moraš, kdaj je čas za odstrel. Če vidiš, da ne moreš več rasti, prodaj. To je moja teorija. V dvajsetih sem odšel v Ameriko potovat, ob tem sem bil tam še večkrat. Študiral nisem nikoli, imel pa sem tam nekaj časa tudi stanovanje. V Ameriki vlada krut način poslovanja in to mi je všeč.

VODJA MORA SPLAVATI, KAMOR KOLI GA VRŽEJO

M: Torej bi rekel, da je karakteristika dobrega vodje, da zna splavati kjer koli?

RS: Tako. Vedno se mora znati postaviti na noge. Zato ne cenim predsednikov uprav državnih firm. Če ti dajo v upravljanje eno milijardo, to v štirih letih težko zapraviš.

M: Mhm, prej sva se pogovarjala, da je ena od karakteristik dobrega lobista sposobnost prepričevanja. In zdi se mi, da tu prideva do tanke meje, da ima manipulacija v slovenskem jeziku negativen prizvok, ampak je potrebna. Šele cilj naredi to nujno veščino dobro ali slabo, bi rekla jaz.

RS: Prepotrebna. Moraš biti dober manipulator v polnem pomenu besede, manipulator z argumenti. Znati moraš manipulirati in prepričevati z argumenti. Blefiranje ni dovolj. Sogovornika moraš z argumenti zmanipulirati, da pristane na nekaj, v kar v osnovi mogoče ne bi, če ne bi ti prišel do njega. Odvisno seveda, kakšna so ta poslovna pogajanja, Minka. Če mi prodajaš avto, bom pogledal ceno, karakteristike in ceno v Nemčiji. Če pa prodajaš storitev, moraš imeti malo domišljije, da mu predstaviš, da je petkrat boljša od storitve nekoga drugega. Za avto vsi vemo, koliko stane, pri storitvi je drugače. Trženje storitve ali produkta se precej razlikuje. Ko prodajaš storitev, moraš še bolj obvladati manipulacijo. Ta faktor X, ki povzroča, da se ovce, če uporabljam tvoj besednjak, pustijo voditi nekemu vodji, da hodijo za njim čez vse meje, delajo zanj in verjamejo v njegove sanje, je varnost in sigurnost. Tu je razlika med ovco in volkom. Ovce iščejo plačo 2.000 evrov, da čim manj razmišljajo, da imajo plačo, da delajo od osmih do štirih, kosijo travo, zvečer z ženo gledajo filme. 90 odstotkov Slovencev je navajenih na to. Nočejo prevzemati nobenih tveganj, da bi morali bog ne daj kdaj plačati odškodnino ali da bi nekomu grozil kazenski pregon. 5 odstotkov pa jih rado hodi po robu, če zdaj jaz uporabim tvoj besednjak od prej. So pripravljeni prevzeti tveganje in bodo ob morebitnem padcu s tega roba pač plačali neko ceno. In bodo že preživeli. Tveganje je treba prevzeti. Točno to. Marsikdo, ki ima 2.000 evrov plače, se uleže in zaspi. V glavi nima problemov. Mali odstotek pa sprejme številna tveganja, ampak tako uspe.

DLJE KO GREŠ, VEČ JE TVEGANJA

M: Ko opazujem uspešne ljudi okoli sebe, vplivne, bogate, kar koli – dlje ko prideš, bolj nevarno postane, a ni res? In vedno bolj se bojiš, da boš izgubil vse, kar imaš.

RS: Moraš zdržati, imeti pogum in biti pripravljen tvegati – tudi zapor. Se zgodi. Sploh na področju gospodarskega kriminala je meja tanka. Dve napačni potezi in to je za tožilstvo že zloraba položaja. Pa saj imajo na tožilstvu izvedence za to, finančne strokovnjake, ampak za tožilstvo v Sloveniji je vsak, ki je uspešen, kriminalec. Če boš šla pogledat zadnjih petdeset sojenj znanim podjetnikom, vsem so sodili. Zidarju, Tovšakovi, Probanki, Kolektorju, Jankoviču ... Vsakemu, ki je v Sloveniji uspešen, sodijo. Polovici se uspe iz tega izvleči, polovici pa ne. Vsak, ki dela, pa greši. In vsak, ki hoče uspeti, ne more delati vsega po črki zakona. Treba je malo tvegati, hoditi levo in desno. Tožilstvo pa išče dlako v jajcu, ker je ljubosumno na sposobne ljudi. Pa ne govorim o levem ali desnem polu. Tudi g. Jankovič na levem polu ima toliko ovadb, da sam ne ve koliko. Ker nimaš, si jezen na tistega, ki ima. Vedno se rad družim z ljudmi, ki so uspešni, ker bomo samo skupaj nekaj naredili. Saj vidiš, kako bo ta vikend ... partnerji v Zagrebu, partnerji v Zemonu, ves čas me bodo okupirali. In zakaj bi bil partner z nekom, ki ni ničesar naredil? Poslovni, mislim. Če ima moj prijatelj moč in denar, bova to združila. Če nima, bom moral jaz njemu pomagati.«

M: Se ti zdi biti realen do sebet karakteristika dobrega vodje?

RS: Tudi vedeti, kje lahko uspeš in kdaj. Ampak to pride z leti. Ko si mlad, se zaganjaš v vse. V poslu pa skušam ostajati v sedanjosti, o prihodnosti ne razmišljam strateško. Skrbim, da pridobim par naročnikov na mesec, in se osredotočam na aktualne posle. Ne veš, kaj bo čez pet let. Trenutno imam veliko klicev iz tujine in naročnikov, ker pa mi ni všeč sedanja politika Golobove vlade, odpiram tudi firme v Bosni in Hercegovini ter pozivam ljudi, naj ohranijo denar pri sebi in sami uživajo v njem. To zdaj postaja moj osnovni business. Rad bi, da več denarja ostaja njim.

M: Zanimivo. Mislim, če bi jaz zaslužila sto jurjev, bi jih gotovo raje ohranila 90 kot 50.

RS: To je v naravi človeka, Minka.

M: Govorila sva o finančnem blagostanju kot pokazatelju uspeha. Kako nadzorovati samega sebe, da ne zapadeš v lasten egotrip, ki je kontraproduktiven uspešnosti in dajanju vsega od sebe, da si kralj sveta?

RS: Vedno moraš imeti visoko samopodobo, vem pa, da nisem najlepši, najpametnejši, najmočnejši. Vedno obstaja nekdo boljši.

ČE SI UMRL, ŠE NE POMENI, DA SI ŽIVEL

M: V mlajših letih sem se veliko ukvarjala z duhovnostjo, hodila sem na meditacijske retreate, rada imam cerkve. In pogosto ljudje kot duhovnega označijo nekoga, ki je denimo menih v samostanu. Ampak jaz bi rekla, da sta nehinavščina in avtentičnost dve najvišji in najbolj duhovni lastnosti, ki ju človek lahko ima. Da živiš to, kar si, pa tudi če je kontradiktorno. Če se spomniš, je bila Marija Magdalena prostitutka, a je imela pogum skombinirati to s tem, da je postala Jezusova učenka. Ni je bilo strah slediti klicu duše, kamor koli jo je vodil. Hessejev Siddharta je bil duhovni princ, ki je obdobje svojega življenja delal »posle« in vzdrževal prostitutke. To obdobje je potreboval za svoj razvoj. Rasputin je v spovedi po orgijah iskal stik z Jezusom – rekel je, da si samo takrat, po grehu, kot bitje dovolj ponižen in dovolj pristen, dovolj prvinski, da lahko najdeš Boga. Ne pozivam, da se je treba zgledovati po teh ljudeh, vendar mi je všeč, ker se mi zdi, da so živeli sebe. In če imaš v sebi tendence po aroganci, ne moreš bolj ubiti svojega potenciala, kot jih tlačiti, da bi izpadel priden, kajne? Moraš biti to, kar si, in ne sme te biti strah zagovarjati tega, kar si.

RS: Točno to. To, da nenehno tolčejo po meni, pomeni, da sem in. Če ne bi bil in, ne bi tolkli po meni. Če se z mano toliko ukvarjajo, to pomeni, da sem nekdo. To sem ti rekel. Ne vem, kdo, ne vem točno, kateri filozof je tudi rekel: »Če si umrl, še ne pomeni, da si živel.« Če se o meni nenehno piše in govori, sem in. Če se ne, sem zguba.

M: Nekje sem prebrala, da se smrti bojijo ljudje, ki niso nikdar začeli živeti. Tudi ti si rekel, da se ne bojiš smrti.

RS: Mislim – podobno, kot si ti prej rekla o tistem na letališču –, da sem že vse preživel. Če grem jutri, pač grem. V življenju sem prestal dovolj. Če bo jutri zadnji dan, naj bo.

M: Ha ha. Pa meniš, da se mora dober vodja ukvarjati tudi z ljudmi ali samo z dobičkom?

RS: Po pojem bolj z dobičkom, ker imajo ovce rade teh 2.000 evrov. Daj 200 evrov več in nehaj z namiznim tenisom na firmi. Veliko menedžerjev, ki prirejajo teambuildinge, razmišlja enako kot jaz, a ti tega ne bodo upali povedati. Teambuildingi so odveč in zaposlenemu me ni treba gledati še za vikend. Daj mu 200 evrov več in naj gre po svojem. Jaz sem realen. Bi raje bil ta zaposleni s svojo ljubico ali raje tam s tabo igra tenis? Daj, nehaj. Tega ne upa nihče povedati, saj se bojijo odzivov. Zato imam jaz srečo. Če ti nekaj ne paše, me ne pokliči. Imam dovolj dela in dovolj denarja. Prave prijatelje lahko preštejem na prste ene roke, drugi so interesni. Zelo sem maščevalen. Vsakogar, ki me bo hotel nategniti, bom našel. Našel ga bom, pa če bo to zadnji dan.

OSNOVA POSLA JE WIN-WIN ZASLUŽEK

M: Pa misliš, da je v ozadju sklepanja poslov in gradnje zaupanja in trajnih partnerstev pravzaprav energija? In koliko svet poslov zaznavaš kot svet interplaya močnih energij?

RS: V poslu sta samo win-win in denar. Oba morava zaslužiti, to je vsa energija. Oba morava biti zadovoljna, oba morava iz posla nekaj potegniti, nobene energije in ljubezni ni v poslu, Minka. Veliko se govori o vodenju z ljubeznijo, razlagala si mi, da se ti koncepti zdaj pojavljajo tudi v Sloveniji, vendar je dovolj stvari za mano, da na te fore ne padam. Temu se le smejim. V poslu se nočem igrati, ampak se moram igrati, ker hočem zaslužiti. V poslu je veliko zakulisnega dogajanja, nastavljanj, grdih iger, ampak jaz vsakomur povem, da ga bom našel, če me bo enkrat zajebal, pa četudi odide na konec sveta. Ne moj korporativni pravnik ali kdor koli drug, ampak jaz osebno. In takrat se bova zmenila.

M: Si kdaj sodeloval s firmami za izterjavo, Rok?

RS: Nisem, jih pa poznam. Ne vem, katere točno si imela v mislih. Nekatere pridejo na dom in pozvonijo, druge ti pošiljajo opomine in ti težijo po telefonu. Na srečo me ni nobena od njih nikoli klicala. S tistimi, ki bi mi zvonili za pusta hrusta, če imam kaj, bi se slabo končalo, tistim drugim pa ne bi dvignil telefona, če bi me gnjavili. Nimam ne družabnih omrežij niti osebnega e-poštnega naslova, in to ravno iz tovrstnih razlogov. Ker nikomur ničesar ne dolgujem, s tem nimam težav. Vedno sem vsem vse plačal, če je tvoje vprašanje letelo na to. Veze in denar, to dvoje rabiš. Brez enega ali drugega ne moreš nič. Včasih sem imel denar, ker sem si ga ustvaril, vez pa ne. Zdaj imam oboje. Če se ne motim, je moja družina na 37. mestu lestvice najbogatejših Slovencev, ampak poslovno nisem z njimi čisto nič povezan. Raztreseni smo po Mariboru in se veliko družimo, kot sama veš, poslovno pa nisem ne odvisen od njih ne povezan z njimi. Vse sem ustvaril sam.

SLAST ZMAGE

M:. Ravno zadnjič sva s terapevtko – terapije obiskujem kot obliko mentalne higiene – kot enega mojih glavnih motivov prepoznale zmago. Ljudje imamo lahko različna področja, na katerih želimo zmagati, ampak slast zmage je zelo močen motiv.

RS: Zmaga je zmeraj sladka. Adrenalin občutim, ko grem v ring, ko grem v tvegan posel. Ne pa v tem, ali mi je neki bedak pravilno zložil padalo. Ali da dam v kazinu na rdečo milijon evrov. Ruska ruleta mi prav tako ni izziv, saj bi se ubil zastonj. Raje se z mitraljezom odpravim tja, kjer je veliko neprijateljev. In da vidim, koliko jih bo šlo z mano gor. Jaz bom tudi šel, ampak želim videti, koliko jih gre z mano. Ruska ruleta je igra za debile, tu ni adrenalina. Uživati v naporu zagotovo ni užitek ali karakteristika dobrega vodje, jaz sem bolj hedonist kot mazohist. Ne mučim se rad. Raje nekam odidem in tam uživam. Ne uživam, ko grem čez sebe. To se mi zdi bolj zdravo. Rad se odločim za šport, grem smučat, potapljat, kolesarit. V športu najdem užitek. Ne pa v tem, da bi mazohistično delal dvanajst ur. Za dve uri grem na kolo, grem na trening, rad hodim po hribih. Sam zase. Ne bom pa užival v tem, da štirinajst ur sedim v pisarni. Ljubezen do sebe je osnova. Moraš imeti rad samega sebe. Jaz imam sebe najraje na svetu. Če se bosta dva streljala, se ne bom vmešal, če pa bo kdo streljal po meni, ga bom poskušal takoj eliminirati. Vedno moraš pomesti pred svojim pragom in se ne smeš preveč razširiti. Vedno vem, kaj hočem. Denar in moč. Tu nama ni treba okolišiti. Rabim denar, da lahko življenje živim hedonistično, kupujem dobre stvari in potujem na lepe kraje. Ogromno denarja. In moč tudi, da. Edini šef, ki ga kličem šef, je Bog. Ampak Bog pomaga tistim, ki si pomagajo sami. Vendar nisem bil tako vzgojen. Moji starši so ateisti, sam sem se dal krstiti in sam sem začel hoditi v cerkev. Začutil sem povezavo z Bogom, neko ljubezen do Njega, razumevanje, da obstaja nekaj višjega. Sam sem našel to pot. Absolutno najraje se pogovarjam sam s sabo. Kaj je prav, kaj ni. Sestankujem sam s sabo, kaj velja narediti, kaj je tu prednost, kaj slabost. To so moji najljubši sestanki. In sam sebi sem moralni razsodnik. Dober vodja mora biti manipulator in karizmatična osebnost, da zna prepričati druge. Zato grdo rečeno majhen, debel, zavaljen moški ne more biti vodja, ker ne zna poskrbeti niti zase, kaj šele za druge. Marsikdo se zapusti, ko ima denar, ker misli, da lahko ima katero koli žensko. Ali pa mu denar da neko samozavest, ker z njim lahko vse kupiš.

M: Torej zagovarjaš stališče, da ljubezen lahko kupiš?

RS: Absolutno, vendar si je praviloma ne kupujem, ker jo dobim tudi zastonj. Ljubezni mi ni treba kupovati, imam dovolj samozavesti, da lahko žensko dobim s svojim videzom in s tem, kar sem. Oboje, vse je moč. Ženske imajo rade moč in varnost, kot sem ti rekel. Ženska hoče ob sebi moškega, ki ima moč, da ji da varnost in da čuti do njega fizično privlačnost.

M: S tem sva prišla do konca najinega dela.

RS: Bravo, čestitam. Intervju si vodila kot profesionalna novinarka. V sebi imaš veliko potenciala.

Vir fotografij: Rok Snežić

Intervju je nastal v sklopu moje magistrske naloge o psiholoških značilnosti, ki (pre)determinirajo preboj in obstanek na vrhu znotraj slovenskega gospodarsko političnega prostora. V polni različici bo predvidoma objavljen v publikaciji v nastajanju Temna in svetla plat 'vladanja' svetu: uvidi slovenskih vodij v psihologijo preboja in obstanka na vrhu.