Jože Mermal - Če gledaš vizionarsko, ur ne vidiš. Dober vodja, ne glede na to, kje je, svojo firmo ves čas nosi vi ozadju svoje psihe

Jože Mermal. Uradni podpornik županovih kampanj. Eden redkih, ki so za to dovolj pogumni. In še za kaj drugega. Dovolj pogumen, da je lahko verjel v svojo vizijo, ki so se ji vsi posmehovali. Dokler projekt ni korak za korakom zrasel v eno najuspešnejših poslovnih zgodb ne samo slovenskega, temveč tudi evropskega okolja. Govorila sva o pomanjkanju zavedanja potrebe po kolektivni zavesti družbe, pa tudi o tem, kdaj za predsednika uprave BTC d.d. zvezde svetijo močneje ... Jože Mermal noče imeti prostorov na vrhu stolpnice BTC. »Z vrha te radi sklatijo,« pravi. »Tukaj imam mir.« V njegovi pisarni pričajo o dobrem okusu, ljubitelju umetnosti in širini očeta družbe BTC d.d. slike Kobilce, Spacala in Jakopiča ter udobni divani. Mermal pravi, da sem lahko hvaležna – da je nekaj v meni, kar vzbuja zaupanje. Takšne intervjuje daje redko. Morda jih ni dal in jih ne bo nikoli več, pravi. »Nekatere stvari poveš le domačim – ali pa še njim ne. Nekatere stvari poveš le samemu sebi.« 

»Sestankujete sami s seboj?« ga vprašam. »Ne pogosto,« se nasmehne. »Ob dobrem vinu ali na dopustu. V trenutkih, ko imaš v miru čas razmišljati o firmi z distance, ki je nujna, da vidiš stvari jasno.« »Veliko govorim s svojo ekipo in vsepovsod tam, kjer sem polno angažiran, z ljudmi, s katerimi skupaj snujemo in izvajamo načrte in ki verjamejo, da delamo prave stvari. To je nekaj dobrega za podjetje ali skupnost.« Jože Mermal pravi, da je vrh njegove kariere za njim, a da v njem gori neki ogenj, ki ga nobena leta ne ugasnejo. »Z ljubljanskim županom si deliva veliko stvari,« pravi. »Pogum, delavnost, utiranje poti prihodnosti. Srečati prave ljudi, delati z njimi navdihujoče zgodbe – to spada med najbolj dragocene stvari v življenju. Sposobnost ohranjati ne samo partnerstva, temveč resnična zavezništva in se zanašati na partnerje tudi zunaj poslovnega konteksta.«

OB USTVARJANJU ČUTIM SVOJEVRSTNO VESELJE IN PREVZAME ME NEKE VRSTE POSEBNA, SRČNA ENERGIJA: KADAR GRE ZA PREBOJNE PROJEKTE, ZAME ZVEZDE SVETIJO MOČNEJE

JM: Kot podjetnik boš uspel ali pa ne. Nekaj je, da verjameš v to – verjeti moraš tako ali tako. Drugo je, ali si sposoben zdržati ob vseh vzponih in padcih. Prvih nekaj mesecev, ko ne gre nič. To so odločilni trenutki. Morda je težava v tem, ker živimo v skupnosti, ki ne daje priznanja in podpore ljudem, ki so najbolj ustvarjalni. Podjetnikom in drugim uspešnim ljudem se javno ne prizna njihovega ustvarjalnega potenciala kot nekaj pozitivnega, dragocenega, spoštovanega. Jaz uživam v ustvarjanju in ob vsaki pomembni prebojni zgodbi želim, da dosežke praznujemo skupaj s poslovnimi partnerji, prijatelji, sokreatorji. To so dogodki, ko se hvaležno oziramo na doseženi uspeh in seveda optimistično pogledamo, ali bo novi dosežek upravičil naša pričakovanja ter vloženo delo in kapital. Zato se najraje zanašam le na svoja opravljena dela, ki o meni povedo največ. Ta dela bodo ostala za vedno in bodo družbi dajala sadove. Radostim se tudi zato, ker vem, da je le ustvarjeno delo tisto, s čimer bodo ljudje, ki bodo prihajali za menoj, že ustvarjenemu delu dajali novo vsebino in novo življenje. Spet bo potrebna nova kreacija. Kadar gre za prebojne projekte, zame zvezde svetijo močneje. Bolj kot da bi se jaz osebno kakor koli počutil kot zmagovalec, se počutim kot srečen človek, saj sem ponovno uspel nekaj ustvariti, skreirati; kot da bi s tem nečemu vdahnil novo življenje. Zmagovalec, kot ga vi definirate, mora biti zelo trpežen, drži. In tudi, ko pod noge priletijo polena, ki jih vidi ali pa ne – so takšna in drugačna, poslovna od konkurence, transparentna ali podtalna, lahko jih pričakuješ tudi iz politike ali v politiki. Koliko te politika želi podpirati kot firmo ali posameznike, je prav tako pomembno. Ali pa se pojavi zavist. Takrat jih moti, da nekdo izstopa. To ni dobro. A jaz se ob tem sprašujem, za koga to ni dobro.

M: Ne vem. Jaz imam rada uspešne ljudi. V tem smislu nisem tipična Slovenka. Uspeh me ne prestraši. Bolj kot je nekdo uspešen, bolj se mi zdi, da se lahko kaj naučim, kaj posrkam od njega.

JM: Tisti, ki se ukvarjajo z drugimi, ne s sabo, in drugim zavidajo, imajo po mojem še vedno preveč časa, če lahko to počnejo. Prvič imajo preveč časa, drugič pa so verjetno premalo zreli. Torej, če ljudje govorijo o drugih, ali celo, če o njih vse vedo, gre praviloma le za domneve ali izmišljotine, ne za dejstva. In tega nikoli nisem maral in nikoli se nisem opiral na te trače, ki mi ne povedo ničesar o človeku, ki je predmet opravljivk, veliko pa povedo o človeku, ki nepreverjene govorice brezsramno širi. Zrel človek ve, s kom ima opravka in kaj bo javno dovolil, transparentno za vse, v kontekstu gospodarskih družb znotraj kolektiva, sicer pa na ravni mest ali države. Ve, kaj bo spodbujal. Zrel človek gre naprej svojo pot, ne bo ostal povprečen, čeprav bi lahko bil nadpovprečen. Nadpovprečni bodo voz potegnili naprej. V znanosti, v gospodarstvu, v umetnosti. V blaginji družbe. Če teh ni, tudi blaginje ni. To vedno pozabimo.

M: To je tudi naslov nekega drugega mojega intervjuja. Brez uspešnih posameznikov ni blaginje.S tem sogovornikom sva govorila ravno o tem, da Slovenija ne mara uspešnih, ne mara sposobnih, ne mara lepih ljudi. To v osnovi drži, a ni res? Ravno zadnjič mi je nek vaš kolega rekel, da se mu zdi, da je moja lepota moj dar in moje prekletstvo. O sebi ne razmišljam, ali sem lepa ali ne, on me pač tako dojema. Ampak vedno bodo vsi sumili, da sem prišla naprej po čudnih poteh, vsi bodo vedno govorili zgodbe, ki morda ne bodo imele nobene povezave z resnico, zavidali mi bodo, trikrat bolj se bom morala boriti, da me bo kdo vzel resno. Po svoje je najbrž res. Vsak »dar bogov« je bržkone dar in prekletstvo. Tudi uspeh. Ampak v osnovi bi rekla, da drži. Slovenci ne marajo teh darov, kadar jih vidijo pri sosedu ... kakršnih koli že.

NASPROTOVANJE USPEHU JE TREBA V SLOVENIJI ZMEHČATI

JM: Nasprotovanje uspehu pomeni manj blaginje za vse. To miselnost bi morali obrniti. Tukaj gre za razdiralna čustva, češ da je vse, kar ne podpira našega narcisizma in naše absolutne prepričanosti vase, za nas slabo. In ta negativna čustva nam povzročajo bolečino. So namreč neobvladljiva, od njih pa na žalost ni pravih rezultatov, nič koristnega, nič dobrega, še manj dragocenega. Včasih razmišljam, kaj bi bilo, če bi svet vodili le močni in uspešni ljudje: ali bi bil svet res boljši, ali bi bili ljudje bolj srečni? Na to vprašanje nimamo odgovora niti kot družba niti kot človeštvo. 

M: Absurd, da. Slovenci ne maramo uspešnih posameznikov, ko pa tujec pokupi vse firme, smo pa zadovoljni. Prej ne.

JM: Najprej smo proti prodaji že v samem začetku, nato se stvari drugače odvijajo ... Družba vendar mora biti odprta. Tudi za tujce, ki prihajajo v deželo. A odprta v pravo smer. Moraš vedeti, kdo je dobrodošel, in mu to javno povedati. Kot so zdaj lepo povedali za Novartis in Sandoz. Krasno, da so prišli k nam, ker bodo zgradili nove tovarne in izdelovali nova biološka zdravila. Znanost se bo razvijala, farmacija bo pridobila. Zato jim je treba povedati: »Tako, vi ste ta pravi. Želimo si vas in imate odprta vrata. Ker hočete nekaj dobrega tudi za nas. Jasno, da vidite tudi svoje interese, ker brez tega ne gre, vendar je pomembno, da vidite tudi lokalne interese nacionalne države.« In to je treba jasno komunicirati. Zato vemo, da se tudi dobro razumemo, ne pa da iščemo, kje so meje. Kakšne meje? Mentalne? S petnajstimi leti sem se moral posloviti od mladosti in oditi v tuje mesto. Kar naenkrat si sam. Nimaš več zavetja. V treh mesecih si popolnoma zrel in odrasteš, ker si v to prisiljen. 

ZELO SEM ČUSTVEN, A HKRATI ZELO STVAREN: SANJE ŠE NE ZAGOTAVLJAJO USPEHA

M: Jože, mislite, da ambicija izhaja iz manka ali presežka nečesa v tebi? Iz sanj, nečesa presežnega ali kompleksa, travme?

JM: Sanje spadajo med čustva in so nekontrolirane in neobvladljive. V življenju nisem storil ničesar resnega zgolj zaradi sanj. Sanje in resničnost sta dve diametralno nasprotni stvari. Sem realist, sicer zelo čustven do BTC-ja, a hkrati zelo stvaren. Včasih se mi res zgodi, da se mi v spanju splete v glavi rešitev nekega problema, ki ga na zavedni ravni dolgo časa nisem mogel razrešiti. Sicer pa mislim, da za večino resnih poslovnežev sanje pomenijo le kratkotrajni in navidezni beg od resničnih problemov. Nekaj je sanjati, to je lepo, ampak ne zagotavlja, da bo iz tebe kar koli nastalo. Pa naj ustanoviš s. p. ali kar koli drugega, ali pa se zaposliš in misliš, da boš kar vsak dan nekako preveslal in imel lepo življenje ... 

M: Kako definirate uspeh oz. do kolikšne mere ste pri sebi zmeraj zaznavali to ambicijo doseči več, teči hitreje, sanjati dlje, segati po zvezdah, udejanjati nemogoče? Na katere stvari ste pri sebi še danes najbolj ponosni?

JM: Prvič, da sem toliko časa zdržal na takšnem položaju. Da zdržiš deset let ali več kot prvi človek večje gospodarske družbe, uspe le redkim. Tudi v svetu. Moje potovanje je bilo polno izjemnih trenutkov in pomembnih dosežkov. Nenehno sem kot oseba rasel in se razvijal. Dolgčas mi ni bilo nikoli. Kot predsednik uprave družbe sem vedno sodeloval pri številnih športnih, humanitarnih in drugih projektih izven BTC-ja, ki so me zanimali in pri katerih sem bil vključen kot predsednik kluba, vodja projekta, podpredsednik kluba, član ali predsednik nadzornih svetov, med njimi zdaj opravljam funkcijo predsednika nadzornega sveta največje gospodarske družbe v Sloveniji, Krke. Nikoli nisem stal ob strani in zgolj dajal denarja kot sponzor. Res je, da sem skupaj z ekipo potreboval tisto osebno notranjo moč in veselje, ki jima lahko rečemo tudi strast, da smo ustvarili naš BTC City, in ob tem lahko le rečem, da me ja ravno ta zgodba prepričala, da je življenje neskončno zanimivo, dinamično in polno smisla. Ta ambicija me je ohranjala pri tem, da sem vedno iskal nekaj več. Narediti mesto iz degradiranega, mrtvega industrijskega področja, iz mesta duhov, kjer vsa Ljubljana ni vedela, kaj naj z njim ... Gre za ogromno področje, potrebovala bi uro in pol, da bi si ga ogledala. 600 milijonov evrov investicij smo potrebovali, da smo sploh lahko začeli. Potem se pojavi vprašanje, ali si sposoben te širine in iskanja najboljših trendov: globalnih, evropskih in srednjeevropskih, ali si sposoben oceniti, ali se bodo ti trendi prijeli. Tudi to moraš znati oceniti, ne samo vlaganj. Ta ambicija te pripelje do možnosti, da gradiš mesta. Drugi tega ne zmorejo. To ni tako preprosto. Tudi nekateri tujci so to firmo želeli kupiti, in to z veseljem, zlasti zaradi programov. Dobivali smo tudi evropske nagrade. Čudijo se, da je takšno mesto nastalo v majhni Sloveniji in v prestolnici, kot je Ljubljana, ki ima 300.000 prebivalcev. Mnogo lažje bi namreč funkcionirali denimo v Londonu, Rimu ali Berlinu. Tega fenomena ne razumejo ne psihološko ne sociološko. Zakaj smo mi zmagovalci v primerjavi s temi večjimi mesti, ki imajo več denarja, tradicije in vsega, vendar niso sposobna ustvariti takšnega mesta. Imajo le nakupovalna središča s food courti, pa mogoče dodajo še kak megaplex, in to je to. Takšnih središč je na tisoče, mest tipa BTC pa v Evropi najbrž ni deset. Mi smo mesto z vsebino. Imamo zelo močen svet zabave, športne parke, zdaj se odpira nov Kolosej, vrhunski na mednarodni ravni, imamo tudi indoor carting v dveh nadstropjih, lastno tržnico, skoraj 80 gostinskih lokalov. Kar smo naredili za Ljubljano in Slovenijo, je evropski fenomen. 

M: Hm, zelo zanimivo. Pravijo, da je posel krut svet. Bi rekli, da v tem svetu vidite ekonomsko filozofsko parabolo, da je človek človeku volk?

JM: Imel sem srečo, da sem pri izgradnji BTC-ja imel drugačne partnerje. Med nami ni bilo konkurence. Imeli smo skupni interes okrepiti BTC, da bodo ljudje prihajali sem, in med sabo si nismo bili konkurenti. Ustvarili smo model, v katerem smo bili lahko vsi zmagovalci. Vsem, ki so prišli, smo dali možnost za uspeh, ne pa da bi imeli že vnaprej težave z vodstvom. 

KARIZMA ZAME POMENI ŠIRINO, POZITIVNO ENERGIJO, POZITIVNO NARAVNANOST ČLOVEKA DO DRUŽBE IN SPECIFIČEN POGLED NA SVET

M: Kot sestavino uspeha ste, če prav razumem, omenili tudi sposobnost vodje, da zna izbrati prave ljudi. Da zna uravnovesiti njihove interese in skupno zgodbo voditi v pravo smer. Kateri je po vašem mnenju tisti subjektivni, osebnostni, izredni, za vsakega posameznika specifični faktor X vodje, ki ga ne morete postaviti v neko znano matriko uspeha? Kdo je za vas karizmatični vodja? Kaj vam osebno pomeni karizma oz. kako vidite ta pojem?

JM: Nekaj je karizma, ki nam jo za določene ljudi prikazujejo mediji. Nekdo je po drugi strani resnično karizmatičen, tistega prvega pa karizmatičnega naredijo drugi, a je v resnici smešen in neresen. Že vnaprej vidiš, da se bo ta zgodba slabo končala, da ta karizma za tega kandidata na koncu ne bo dobra. Druga vrsta karizme so številna opravljena dejanja, s katerimi se je nekdo dokazal, obenem pa ima še neko vrsto karizme. Karizma v pravem smislu zame pomeni širino. Pri nekaterih ljudeh res vidiš, da izžarevajo pozitivno energijo, so pozitivno naravnani do družbe, do ljudi in do vsega, pa še v poslu širše uspevajo. To je zame pravi karizmatični človek. Večinoma dobre volje, nasmejan. Ker se vse njegove stvari razvijajo v pravo smer, ob tem jih vidi na svoj izredni, specifični način. Svoja dejanja lahko na pravi, a vendar edinstven način umesti tudi v širši družbeni kontekst in jim da ustrezno mesto v zgodovini. Ta pravi ne potrebujemo umetno ustvarjenega blišča, kot imenujete to prvo vrsto karizme, Minka. Nas naprej porivajo drugi. Nekateri si to tudi želijo. Jaz si ne. Saj že tistih vlog, ki ti jih drugi dodelijo – že tega je preveč, zato ti ni treba hlepeti po dodatni medijski pozornosti. Čeprav sem dobil tudi nagrado za komunikatorja leta in podobne stvari. Ampak vedno sem se držal nekih mej.

M: Poslušala sem zgodbo o padcu Istrabenzovega imperija.

JM: Točno to, prej ko slej se takšne zgodbe odvijejo v napačno smer. V začetku je krasno. Vsi bodo ploskali, a ne dolgo. Ko se to izpoje, kaj boš pa potem naredil iz tega? Če si šel predaleč v zadevah, v katerih ne bi smel biti. Ali pa vse to postane že dolgočasno. Vsak dan vse super, čeprav veš, da ni tako. Enako je z nenehnimi pohvalami. Postanejo dolgočasne, ob tem pa veš, da to ni prava realnost. To začutiš. Enako to začutiš v poslovnem prostoru, začutiš približne meje, do koder želiš biti zraven, na nasprotni strani pa ne.

BITI VODJA POMENI SVOJEVRSTNO ZORENJE SKOZI STOPNJEVANJE IZKUŠENJ, INTUICIJE, SAMOZAVESTI IN USPEHOV

M: Hja, potencirati ta osebni mit je vedno vprašanje, saj te z uspehom slava najde sama po sebi, kot ste rekli.

JM: Takim ljudem lahko samo rečeš, naj gredo naprej, kamor koli že. Take izkušnje sem imel tudi jaz. Brez težav sem ljudem zaželel vse dobro, vendar ne v okviru BTC-ja. Večinoma se slabo konča. Povzpetniki, Slovenci imamo zanje ta izraz, čeprav ne vem, ali je ustrezen. Ampak da.

M: Kdor visoko leta, dostikrat nizko pade. Ali pa ima kratko kariero, kot ste rekli. In ko sva pri tej časovni omejenosti kariere. Jože, kaj pa vizija? Vi ste že od majhnega vedeli, kaj je vaše poslanstvo, kaj pa je to danes in koliko časa namenjate viziji, kako daleč naprej gledate? Drnovšek je govoril, da so umobolnice polne ljudi z vizijami, o Kučanu sem slišala, da ima do tega nekoliko manj odklonilen odnos. Kaj pa vaša vizija? Vizija prvega moža, očeta BTC-ja? Ste se z dosežki presenetili in zdaj ne gledate več naprej?

JM: Biti vodja pomeni tudi svojevrstno zorenje, stopnjevanje izkušenj, intuicijo, pridobivanje samozavesti in uspeh. Moj aktivni vrh je za mano. Še vedno sodelujem pri ustvarjanju prihodnosti, sem predsednik upravnega odbora, še vedno držim v rokah strateške zadeve, poslovni plani pa so delo izvršnega direktorja. Vizija mora predvidevati vsaj naslednjih deset, dvajset let, če je to mogoče in če si tega sposoben. Taka moja vizija je bil tudi BTC City. Druga vizija so bili skoki. Večinoma so se mi malo posmehovali, ker sem si upal o teh stvareh razmišljati drugače. Ampak vedno gledam širšo sliko. Če se nekdo trudi, ga pusti pri miru. Pa naj bo to kjer koli – na vasi, v mestu, povsod. In če mu uspe, super! Saj nekatere stvari ne uspejo. 

M: Bi rekli, da je v vaši energiji, da vaše zgodbe uspejo?

JM: Gledati moraš vizionarsko. In videti, kaj je prav za širšo družbo. Potem ti nek projekt postane bližji in se ga lotiš. Z vsemi začetnimi in zagonskimi težavami to ni lahko. Če nimaš jasne vizije, ne uspeš vztrajati v tej zgodbi. Tisto največje zadovoljstvo in dodaten zagon je, če ti uspe projekt, za katerega veš, da si z njim veliko dal celotni družbi, ne samo sebi kot menedžerju.

KO TE ŽENE STRAST, UR SPLOH NE VIDIŠ: V SVOJE ZGODBE SI VPET PERMANENTNO, TUDI NA DOPUSTU, TUDI KO IMAŠ NA TERASI PRED SABO KOZAREC VINA IN NAD SABO ZVEZDE ...

M: In s tem prideva do vprašanja motivacije, posameznikove osnovne volje do življenja. Kaj je power to live nekoga, kot pravi predsednik uprave NLB? Želeti, postaviti cilje, iz njih izvleči maksimum? Kaj od tega motivira? Prav gotovo ste morali ogromno ur vložiti v svoje zgodbe, delati več kot drugi ipd.?

JM: Navezanost na projekt, ki zori v meni, je prav poseben proces, ki zahteva svoj čas. Pri večini ljudi gre za problem, pri meni pa za vznemirjenje in neučakanost, dokler vseh stvari ne domislim dobro in do konca. Težko rečem, da je v meni kaj bolj presežnega kot to ukvarjanje in preigravanje odločitve o posameznih projektih. Odločitve se zares oblikujejo, ko si v glavi predstavljam najboljše ali najslabše izide in rešitve zanje, različice, variante, postopke, ovire. Ko najdem rešitve in vidim celoto, pri sebi sprejmem odločitev, od katere me doslej še nihče ni mogel odvrniti. Saj takrat, Minka, ko živiš neko zgodbo tako močno, kot sem jaz živel in še živim za BTC City, ur sploh ne vidiš. Ali je bilo pet ur na dan ali jih je bilo petnajst ali dvajset. Tudi na dopustih, če gledaš na stvari zelo vizionarsko, si permanentno vpet v te zgodbe. Tudi ko daš kozarec vina na teraso in gledaš zvezde ... Še vedno sanjaš, kako boš zadeve izpeljal v firmi. Ker moraš sebe in druge prepričati, da si upaš in da bomo zastavljeno izvedli do konca. Projekti, sploh prebojni, zahtevajo svoj čas, da se jim posvetiš. 

M: Vaša firma je v bistvu ves čas nek leitmotiv vaše psihe, kajne?

JM: Nenehno jo imaš v glavi. Na dopustu ali kjer koli drugje jo imaš v glavi na sto načinov. Zaradi prijateljev ali preprosto zaradi tega, ker te ustvarjanje te močne kreacije tako zelo telesno in čustveno prevzame, da ne moreš drugače. In v tem uživaš. Ni vprašanje, ali ti je tega treba ali ne. Teh ur je, kolikor hočeš. Na takšen ali drugačen način. Lep, kreativen.

M: Bi rekli, da je tovrstna vpetost blagoslov ali prekletstvo? Ali pravzaprav oboje?

JM: To je zanimivo vprašanje, Minka. Dokler sem bil v popolni kreaciji, je bil to zame gotovo blagoslov. Še vedno bi rad bil vpet na enak način, a vem, da ne more biti več tako. In zdaj moraš razumno najti pravo ravnovesje. V prvi vrsti mentalno. Prilagoditi vizijo za drug kontekst. 

M: V službo vam zagotovo ni več treba, in to ne samo zaradi let. Sediva na divanih v slogu slovenskih olj na platnih. Ste ime, zabetonirano v zgodovino samostojne Slovenije. Gospodarstvenik, ki ga pozna vsakdo, ki je imel kadar koli vsaj malo pojma o slovenskem poslovnem prostoru. Za to, da bi kupili kruh, vam najbrž ni več treba sedeti tukaj, niti za to, da bi nadgrajevali svoj osebni mit. To zgodbo težko nadgradite, samega sebe, ki ste ga zgradili, težko presežete; težko vas kdor koli preseže, ne samo vi sami.

V TUJINI TUDI NAJBOLJŠI ZDRAVNIKI DELAJO NA KLINIKI ŠE V POZNI STAROSTI, SLOVENCI PA SE TISTEGA NAJBOLJŠEGA V SEBI, KAR ŽENE DRUŽBO NAPREJ, SKORAJDA BOJIMO

JM: Da, to me v splošnem najbolj jezi! Ljudje hodimo na delo iz stotih razlogov. Kako me ne razumejo?! Saj na klinikah tudi najboljši zdravniki v visoki starosti še hodijo na delo, ker točno vedo, da jih potrebujejo. In rečeš hvala bogu, da pridejo. Ne pa, kaj ti je tega treba. Saj pridem z veseljem! Kako Slovenci tega ne razumemo? To me najbolj jezi. Zakaj Slovenci te stvari, ki so v razvitih državah normalne in žlahtne ter peljejo družbo naprej, raje nekoliko zavremo?

M: Rekla bi, da se Slovenci bojimo intenzivne energije. Kapital, uspeh, moč. Vse našteto razumem kot intenzivne energije. Igre z visokimi energetskimi in drugimi vložki. Menim, da tudi posedovanje teh entitet precej energizira človeka.

JM: Morda se bojimo, da iz tega potem pride zavist. Vse moti, če nekdo nekam rine in gleda iz povprečja. Le kam rine?

M: Mogoče si pa ne priznamo, da ti je žal, da sam tega nisi dosegel, in raje udariš po tistem, ki ogroža tvojo lastno povprečnost in zadovoljstvo v tem, da si, kar pač si, z olajšanjem, saj moralno neoporečno kaj drugega tako ali tako ne bi mogel postati. Tako je razmišljanje številnih Slovencev.

JM: Težko bi kaj drugega rekel, Minka. Veste, bolje je, da me tako ujamete – na svoj način, kot pa po točkah. Ker tisto je narejeno bolj za te čase, jaz pa prihajam iz drugega časa. Če je nekdo malo bolj unikaten, je z njim težko iti po točkah. Ker jaz pač ne funkcioniram po točkah in nisem nikoli funkcioniral tako. Težko greva šolsko skozi, ker nisem šolski tip.

M: Mmm, živite zunaj kalupa. Ravno zaradi tega prilagajam pogovore sogovornikom, saj želim zajeti esenco vsakega. To je osnova.V poslu ste verjetno sprejemali ogromno odločitev. Tudi zdaj denimo pri tem, kako bi lahko še ostali vključeni. Kaj vas pri tem vodi? Kaj pretehta – strateško načrtovanje ali intuicija? Kaj vi bolj uporabljate, čemu dajete večjo težo in kako sploh intuicijo definirate? Intuicija je namreč v nekem smislu zelo ezoteričen termin, če se blago izrazim.

JM: V mojem kontekstu je najprej bilo ključno poslanstvo, vizija, zakaj sem želel narediti to naše mesto. Nihče ni vedel, kaj narediti s tem območjem, bilo je preveliko, da bi ga lahko zapolnili izključno s trgovinami. Zato je prišlo do koncepta gradnje mesteca. Kar pomeni, da smo projekt zastavili vizionarsko – za 20, 30 let vnaprej, upoštevali smo, kako območje permanentno nadgrajevati. Potem pa postane jasno, da je to premalo. In če hočeš delati korak za korakom, si moraš strateško zastaviti petletna, triletna obdobja.

M: Ko vstopate v zgodbo ali vidite človeka, že imate občutek, ali bo zaključek uspešen? Ali presojate bolj na temeljih dejstev?

JM: Nekateri imajo želje in ambicije, vendar ne razumejo, da teh ambicij niso sposobni udejanjiti. Zato jim moraš znati povedati, naj raje začnejo kje drugje. V začetku moraš perspektivnim mlajšim v firmi pustiti tudi nekaj svobode, da vidiš, kako se v tej svobodi znajdejo. Potem pa je treba znati voditi. Nekomu sem dovolil, da je po treh mesecih v firmi postal zunanji opazovalec in udeleženec sej uprave. Videl sem, da je sposoben hitre rasti, zato sem ga hitro razvijal ter ga s tem pripravil na naloge in ga pridobil, da smo stvari lahko peljali dalje.

BITI EDEN NAJVPLIVNEJŠIH MENEDŽERJEV V SLOVENIJI IN O TEM, DA SE Z NEKATERIMI LJUDMI CENIŠ ZARADI TEGA, KER IMA VSAK SVOJO TEŽO, SVOJE MESTO, KI GA NI NIHČE ZLORABIL, IN TEGA, KAR JE VSAK OD VAS V ŽIVLJENJU USTVARIL

M: V medijih sem brala, da so vas označevali tudi kot enega najvplivnejših menedžerjev v Sloveniji. Kako ste pri sebi to uravnotežili ali pa to videli pri svojih kolegih? Kakšen odnos imajo/imate do te hoje čez trupla? Kakšen se vam dozdeva pomen etičnosti in pravih vrednot, nezlorabe moči? Kaj zavaruje človeka, da ostane v skladu s svojimi mogoče osnovnimi vrednotami ali moralnim kompasom?

JM: V karieri nisem nikoli imel razloga, da bi hodil čez trupla. Tega ni v moji zavesti ali vzgoji, tega nisem sposoben narediti. To moraš imeti v sebi. Poznaš sicer ljudi, za katere že vnaprej veš, da tega nimajo v sebi in da tega ne živijo. Zato se z njimi ne družiš, razen v nujnem obsegu. Podobno je s prijatelji. Nekaterim zaupaš in si zanje vzameš čas; zanje bi naredil vse. Z drugimi greš na pijačo, če je to že nujno. Enako je v poslu. Z nekaterimi imaš poslovne odnose zaradi potrebe, nujne zadeve pač spelješ na svoj način. Družiš se s tistimi, ki ti nekaj dajo, zato tudi ti jim z veseljem nekaj daš. Zlasti v smislu dobrih odnosov, ko veš, da so kolegialni, tovariški, prijateljski in da ti ne pomagajo zgolj iz koristi ali interesa. Z njimi najbolje deluješ, saj nimaš medsebojnih koristi, ampak se cenite zaradi vsega, kar ste v življenju ustvarili. Drug za drugega vemo, da imamo neko težo, neko mesto pod soncem, ki ga ni nihče zlorabil, medtem ko smo vsak na svoj način ustvarjali svoje projekte in s tem dokazovali svoje sposobnosti. In se imamo zaradi tega lepše in se obenem še bolje počutimo.

M: Če vas prav razumem, ste vi rešitve za svoje probleme iskali v samoti?

JM: Nekje se moraš umiriti. In prekleto razmisliti. Takrat rabiš tudi določen mir. Ne moreš imeti silnih pogovorov in sestankov, vmes pa aktivno iskati rešitev. Mogoče bi to lahko skombiniral samo Einstein.

M: Hja no, Einstein je bil znan po reku, da najboljše ideje pridejo do njega, ko plava. Ko išče ideje, jih nima, ko pa gre plavat, pa – the ideas come to me.

JM: Ravno to. Ko se sam odpraviš v hribe, ko si sam s sabo in z naravo, ti misli uhajajo v širšem smislu in takrat iščejo nove rešitve. Bolj divergentno. In to normalno sprejemaš. In tudi tvoje misli so bolj jasne. Ker jih rabiš. Tam jih imaš, ko se malo umakneš, na svoj način. Gledaš morje ali zvezde in se ti zadeve začnejo drugače odvijati.

M: Omenjali ste hribe in vino, kar naju pripelje do skrbi zase. Kateri so vaši ventili, ki vam pomagajo ohranjati določeno raven sreče, vitalnosti, zanosa? Kje se napajate, da lahko ostajate optimistični, stabilni v krizah?

JM: Brez tega nikakor ne gre. Ne gre brez redne telesne aktivnosti, najsi bo na rekreaciji ali na dopustu. Vedno. Da bi samo delal, tudi ni smisel življenja. To ne vodi nikamor. Kot ne moreš biti vsak dan v gostilni tri ure na kosilu. S tem se zasičiš, ne glede na to, s kom si. Grški rek govori o pravi meri v vsem – to ravnovesje moraš iskati. Ravnovesje med naravo, z življenjem, z družino, s firmo, s partnerko, z lokalno skupnostjo, s politiko. Iščeš tisto pravo ravnovesje. In bolj kot ga najdeš, bolj si srečen in bolj si pomirjen. Ker lahko bolj uravnavaš svoje življenje in samega sebe. Drugače si v nemiru, ampak v nezdravem – ne v pozitivnem, občasnem, ki te nekam ponese. Nezdrav nemir ti ruši ves mir, ki si ga zgradil. In postaneš izgubljen že sam s sabo, kaj šele kot vodja. Če sam nisi v ravnovesju, kako boš v ravnovesju z vidika vodenja več sto ljudi?

M: Ko gledate na svoje življenje, ste presenečeni, kaj vse ste naredili?

JM: Absolutno, Minka. Veš, da si ustvaril veliko mednarodno zgodbo, ki je prestopila meje Slovenije ter je najmočnejša v srednji Evropi in širšem evropskem prostoru. Štirideset hektarjev, zapolnjenih z vsebinami, ki se prepletajo in živijo. Nastal je vrhunski ekosistem, ki je vzdržen socialno in inovativno. Tujci mi to priznavajo in se čudijo, da je to uspelo v Sloveniji. Vedno moraš iskati nekaj novega. Vlagati svojo energijo in zanos.

M: O županu Ljubljane ste omenili, da je vaš dober kolega. Kako lahko zgodba raste, če jo nekdo podpira s svojo energijo, ampak resnično podpira ... Raste v najlepše, najvarnejše mesto na svetu.

JM: Janković je kot župan ves čas govoril, da bo Ljubljana najlepše mesto na svetu. Vedel je, zakaj to govori. Želel je biti provokativen in vse navdihovati, da bi se parola vsidrala v psihe ljudi. Podobno pot je vrhunsko zastavil že v Mercatorju. Mercator, najboljši sosed. Vsi so se mu smejali, jaz pa sem vedel, da gre v pravo smer. In res se je pokazalo, da je Mercator postajal čedalje bolj zanimiv. Zdaj se enako dogaja z Ljubljano.

M: Župan ima v sebi zelo veliko energije, pozitivne ali močne, ne vem, kako bi jo opisala. Meni se večina ljudi zdi energetsko malo šibkih. Ker vem, kako močna osebnost sem jaz. Ljudi pogosto nehote povoziš s svojo energijo, Jankovića pa gotovo ne moreš. Takšna energija je v velikih projektih nujnost, bi rekla.Če potegnete črto, bi rekli, Jože, da se zdite sami sebi bolj uspešni, bolj sposobni od večine ljudi?

JM: Hm, Minka, to, kar smo dosegli, je pravzaprav iskreno rečeno impozantno. To je dejstvo. Če je to komu všeč ali ne, me niti ne zanima. Vsak ima to pravico ocenjevati, kot želi. V tej demokraciji tako pač je. O razpletu zgodbe ne bi mogel niti sanjati. Že ko sem postavil koncept mesteca, sem si rekel, da iz tega lahko nastane nekaj lepega, da pa bo to mesto z vsemi atributi. To je čista zmaga.

ČE JE VSE NAREJENO, VSE STOJI, SE TI PREMALO DOGAJA

M: Pravijo, da je za posel pomemben Zlobčev citat »Svojih zmag ne slavim, poražen se ne vdam«. Kako ste pri sebi brzdali evforijo, da niste nečesa prehitro slavili in tega potem na dolgi rok izgubili?

JM: Vedno sem videl nove projekte. Če bi se ustavil, bi se moral vprašati, kaj bo pa z mano. Me sploh še kdo rabi? Z novimi projekti ostajaš aktualen, zase in za druge. Kot pravi Janković v vašem intervjuju, te nov cilj varuje pred praznino ob doseženem cilju. Če je vse narejeno in vse stoji, se ti premalo dogaja. Novi izzivi te peljejo naprej. Zdaj se odpira nov stanovanjski park, nov center v Zalogu, kot sva se včeraj pogovarjala. To je dela za tri, štiri leta. Pridejo novi partnerji in vse steče na polno. Potem se bo spet začelo nekaj drugega. Tehnologije, start-upi, umetna inteligenca.

Intervju je nastal v sklopu moje magistrske naloge o psiholoških značilnosti, ki (pre)determinirajo preboj in obstanek na vrhu znotraj slovenskega gospodarsko političnega prostora. V polni različici bo predvidoma objavljen v publikaciji v nastajanju Temna in svetla plat 'vladanja' svetu: uvidi slovenskih vodij v psihologijo preboja in obstanka na vrhu.