Psihologija korporacijskega investicijskega obnašanja po mednarodni finančni krizi v Sloveniji

»Če hočemo, da stvari ostajajo enake, se morajo nenehno spreminjati« (Lampedusa, 1958/2007, str. 40). Lampedusov roman Leopard spremlja propad stare sicilijanske aristokratske družine, ki zamenja stagnacijo za samoohranitev in, nesposobna pluti s tokom, preda prihodnost in oblast bolj brezobzirni novi eliti, bolje pripravljeni na svet, ki nastaja okoli njih vseh. Inercija je vgrajena v vsak sistem, od človeških teles do korporacij in imperijev, in edini način, da se borimo proti njej, je, da se ves čas premikamo. Še starejši od Lampedusovega romana je hindujski sveti spis Bhagavad Gita, v katerem Krišna svetuje bojevniku Ardžuni, naj deluje, a se odpove navezanosti na sadove svojih dejanj (The Bhagavad Gita, 2007). To predvidi emocionalno jedro prospect teorije: ljudje presojamo izide kot dobitke ali izgube glede na referenčno točko in izgube občutimo močneje od ekvivalentnih dobitkov, zato lahko strah pred izgubo paralizira naša dejanja (Kahneman in Tversky, 1979).

Moj nedavni znanstveni prispevek, ki bo objavljen v knjigi z naslovom Machines, software and ideas: the dynamics of tangible and intangible investments in Slovenia urednikov Domadenik Muren, Koman in Redek, ki bo izšla novembra 2026 v okviru Poslovne konference Portorož, zastavlja staro vprašanje v sodobnem kontekstu: zakaj sposobne, likvidne slovenske firme velikokrat izberejo zadrževanje namesto reinvestiranja presežkov kapitala na svojih bančnih računih? Šibka prisotnost investicij vse od globalne finančne krize leta 2008 se povezuje s počasno rastjo produktivnosti v razvitih ekonomijah (Dlugosch idr., 2025). V Sloveniji je poslovno investiranje korporacij padlo z 18,4 % BDP leta 2008 na 11,7 % leta 2024, pod evropsko povprečje 12,8 % (Eurostat, 2026a), medtem ko so korporacijski depoziti zrasli z 10,5 % na 18,8 % BDP, krediti pa padli z 88,3 % na 36,5 %; relativno glede na zadolženost, ne pa tudi glede na BDP, so ti depoziti skoraj dvakrat tolikšni kot povprečje evrskega območja (Eurostat, 2026b). Ta primanjkljaj ne zadeva le opreme in stavb, pač pa tudi neopredmetene investicije, kot so programska oprema, izobraževanja in organizacijski kapital, ki jih je težko zastaviti za posojila in pri katerih evropska podjetja najbolj zaostajajo (Haskel in Westlake, 2018). Onkraj prej omenjenega odpora do izgub ljudje, ki preživijo globalno krizo, velikokrat ostanejo bolj nenaklonjeni rizikom še desetletja (Giuliano in Spilimbergo, 2014; Malmendier in Nagel, 2011). Zanimalo nas je, ali je bilo visoko predkrizno investiranje posledica vladnih subvencij in državno podprtih kreditov (Domadenik idr., 2018; Sila, 2015) in smo se po krizi preprosto vrnili k svoji inicialni naravi ali pa je pokrizni odpor do investiranja oblika odziva na travmo.

Obstoječe študije povezujejo lastnosti lastnikov in direktorjev podjetij ter izpostavljenost krizam z investicijskimi izidi skozi arhivske podatke, ankete in statistične korelacije (Bernile idr., 2017; Zhang, 2017), a ne pokažejo argumentiranja in razmišljanja v ozadju z vidika lastnikov in direktorjev samih. Ta vrzel je motivirala naše osrednje raziskovalno vprašanje: kateri psihološki vzorci, prepričanja, motivi in zgodbe ležijo za preferenco lastnikov in direktorjev slovenskih podjetij, da po letu 2020 raje držijo denar na računih, kot da bi ga produktivno investirali? Nanj odgovarjamo s polstrukturiranimi intervjuji, ki makroekonomskim dokazom in dokazom na ravni industrije o rasti brez investicij dodajo pogled podjetij. Pilotna študija je bila izvedena s polstrukturiranimi intervjuji, ki so trajali od 45 do 90 minut in sem jih izvajala septembra in oktobra 2026. Pet raziskovalnih vprašanj, speljanih skozi intervjuje, naslavlja optimizem, odnos do rizika, meje sprejemljivega tveganja, vpliv dejavnikov firme, socialnih krogov in nacionalne kulture, pomen osebnostnih lastnosti napram pogojem v podjetju ter lastnosti, povezane z uspešnim investiranjem. Rezultati se razvrščajo v šest različnih tematik. Prva je optimizem, ki ga spremljajo izkušnje, in to, da podjetja največ investirajo v ljudi. »Ne zaupam svojemu optimizmu,« razlaga eden od direktorjev, medtem ko direktor sklada zasebnega kapitala priznava: »90 % moje skrbi gre v to, da postavim prave ljudi na pravo mesto.« Druga tema zaključkov je, da je riziko sprejemljiv le, kadar firma lahko razume in nadzira določene spremenljivke: »Če daš denar nekam, kjer so na vseh straneh same neznanke, je to zelo rizično.« Tretja tema je, da izkušnje krize, selektivnost pri izbiri socialnih mrež in stigma napak krepijo previdnost: »Ne smeš biti preveč zadolžen« in »Tukaj, če ti nekaj ne uspe, je enako, kot da si slab človek.« Vsi respondenti so se strinjali z opažanjem slovenskega politika, da »mi nismo kultura, ki bi dovoljevala napake« (Borec, 2025), nekdo pa je nacionalno patologijo pripisal dolgemu spominu na pomanjkanje in zgodovini brez lastne aristokracije: »Naše zadnje aristokratske družine so izumrle v 15. stoletju … Dobro, ne smemo pozabiti Barbare Celjske, ki ji ti praviš naša prva Melania Trump, a še zmeraj …« Četrta tema, ki se izpostavlja, je, da pogoji v podjetju in način vodenja firme prevladajo nad temperamentom in da so direktorji včasih protiutež lastnikom, ki pretirano ljubijo riziko. Peta tema, ki izhaja, je, da uspešno investiranje temelji na izkušnjah, disciplini, emocionalni stabilnosti in umetnosti reči ne ter da je bolje »delati nekaj stvari kot biti povsod«. Nazadnje se neinvestiranje izrisuje bolj kot način obstajanja kot pa posttravmatski odziv. Odpor starejših lastnikov podjetij do investiranja »ni posledica nobene krize. Oni pač takšni so.« A varnost denarne rezerve na računih je lahko »iluzorna«: le z vlaganjem kapitala v igro, celo za ceno tega, da ga izgubiš, lahko posameznik pridobi izkušnje in samozavest, ki ga dolgoročno psihološko opolnomočijo.

Kar zadržuje firme pred investiranjem, se zdi manj pomanjkanje lastnih sredstev kot kompleksnost, nerealistične cene podjetij na trgu, težko dosegljivo zunanje financiranje (slovenske banke posojajo najmanj takrat, ko je kapital najbolj potreben) in izkušnje preteklih kriz. Respondenti poudarjajo tudi nacionalni spomin na pomanjkanje, stigmo neuspeha in ambivalenten odnos do bogastva, medtem ko sklad zasebnega kapitala opiše slovenska podjetja kot hitro zadovoljna z dobičkom in kot podjetja, ki rastejo »konzervativno, zelo počasi«. Uspešno investiranje se povezuje z izkušnjami, disciplino, emocionalno stabilnostjo in umetnostjo reči ne priložnostim, ki niso resnično usklajene z vizijo in vrednotami podjetja. Posredni odgovor na latentno hipotezo študije je, da pokrizni odpor do investiranja ni travmatski odziv, ampak bolj vrnitev k stari kulturni predispoziciji, ki jo je kriza 2008–2013 le okrepila in utrdila v eksplicitna pravila: manj zadolženosti, oprijemljivi denarni tokovi pred potencialnimi in krize kot priložnost za nakupe podjetij. Predkrizne investicije so videti bolj kot s krediti podprte izjeme. Celoten članek o psihologiji investicijskih vzorcev po veliki finančni krizi v Sloveniji bo objavljen v knjigi Machines, software and ideas: the dynamics of tangible and intangible investments in Slovenia urednikov Domadenik Muren, Koman in Redek.

Reference

Bernile, G., Bhagwat, V. in Rau, P. R. (2017). What doesn’t kill you will only make you more risk-loving: Early-life disasters and CEO behavior. The Journal of Finance, 72(1), 167–206.

Borec, M. (2025). Psihološke zakonitosti izjemnega uspeha v slovenskem gospodarsko-političnem prostoru [Magistrsko delo, Univerza v Ljubljani].

Dlugosch, D., Westmore, B., Glanville, M., Hooley, J. in Ozturk, F. (2025). Understanding the weakness in business investment: A cross-country analysis (OECD Economics Department Working Papers št. 1836). OECD Publishing. https://doi.org/10.1787/89bd437d-en

Domadenik, P., Koman, M. in Prašnikar, J. (2018). Do governmental subsidies increase productivity of firms? Evidence from a panel of Slovenian firms. Društvena istraživanja, 27(2), 199–220.

Eurostat. (2026a). Key indicators for sector accounts – annual data (nasa_10_ki) [Podatkovni niz]. Pridobljeno 12. 10. 2026 s https://ec.europa.eu/eurostat/databrowser/view/nasa_10_ki/default/table

Eurostat. (2026b). Financial balance sheets – annual data (nasa_10_f_bs) [Podatkovni niz]. Pridobljeno 12. 10. 2026 s https://ec.europa.eu/eurostat/databrowser/view/nasa_10_f_bs/default/table

Giuliano, P. in Spilimbergo, A. (2014). Growing up in a recession. Review of Economic Studies, 81(2), 787–817.

Haskel, J. in Westlake, S. (2018). Capitalism without capital: The rise of the intangible economy. Princeton University Press.

Kahneman, D. in Tversky, A. (1979). Prospect theory: An analysis of decision under risk. Econometrica, 47(2), 263–291.

Lampedusa, G. T. di. (2007). The leopard (A. Colquhoun, prev.). Pantheon Books. (Izvirno delo objavljeno 1958)

Malmendier, U. in Nagel, S. (2011). Depression babies: Do macroeconomic experiences affect risk taking? The Quarterly Journal of Economics, 126(1), 373–416.

Sila, U. (2015). Restoring the financial sector and corporate deleveraging in Slovenia (OECD Economics Department Working Papers št. 1243). OECD Publishing.

The Bhagavad Gita (E. Easwaran, prev.; 2. izd.). (2007). Nilgiri Press.

Zhang, L. (2017). CEOs’ early-life experiences and corporate policy: Evidence from China’s great famine. Pacific-Basin Finance Journal, 46, 57–77.