Janez Škrabec - Zakaj bi živel življenje koga drugega? Pogum je strah, ki traja minuto dlje

Stara sem 6 let. Spomnim se vožnje okoli Blejskega jezera v kočiji. Nekdo pokaže na beli dvorec, mimo katerega gremo. "Škrabčeva vila." "Kdo je Škrabec?" Vprašam. Iskreno, ne spomnim se odgovora. V glavi mi megleno medli nekaj v zvezi s komunistično elito in nedotakljivim človekom. Nedavno prisostvujem sedemdnevnemu izobraževanju na Bledu. Po naključju stanujem v hiši, ki meji na Škrabčevo belo rezidenco. In je obenem bivša službena rezidenca nekega drugega izmed mojih intervjuvancev, a pustimo to ob strani ... "Lastnik te hiše je človek, ki ga bom poznala," v meni med hojo mimo bele lepotice nenadoma vznikne neumen, trmast sklep. A včasih sem se naučila, da so na videz nesmiselni prebliski tisti, ki te peljejo v pravo smer ... Manj kot teden dni kasneje me nekdo vpraša, ali si želim koga specifično za sogovornika v svojem magistrskem delu. "Janez Škrabec," bleknem. Zdi se mi, kot da tega nisem rekla jaz. A sreča je na strani pogumnih. Ali pa neumnih? Janez Škrabec mi je ostal v spominu kot edini sogovornik, ki mi je ob slovesu rekel: "Hvala, da ste prišli," in me spremil do samih vrat svoje stavbe, čeprav so ga že čakali gostje ... Sogovornik, nad katerega estetiko rezidence in ogromnimi kipi na vrtu podjetja nisem mogla skriti svoje iskrene vznesenosti, čeprav takšne stvari načeloma prikrijem. Pretirana fascinacija nad materialnimi dobrinami je znak slabe vzgoje, so me učili. "To pokažejo ženske, ki jih lahko kupiš. Ženske, ki jih ne bi nikoli peljal domov.”

Kot Janez se tudi jaz včasih proti krutosti življenja borim s humorjem. In percepcijo sveta kot komedijo, ne tragedijo. Janez Škrabec mi ostaja v spominu kot gospodarstvenik, ki gleda na življenje kot igro, kot pravi sam. In kljub vsem uspehom, ki jih ima za sabo, živi po načelu, da je "vsako podjetje dve leti pred propadom" in se vsak imperij lahko sesuje v prah ... Razume minljivost človeške slave in moči. Sam si nikoli ni mislil, da je pretirano nadarjen za karkoli drugega kot odpiranje priložnosti. Vezano na njegovo financiranje čudovite kronologije ruske književnosti, knjige Natašin ples, skupaj razpravljava o presežku nečesa v Nataši Rostovi in tistem presežku ambicije, ki je tolikokrat pokopala ljudi, ki so mislili, da "hodijo po vrhu sveta". Zdi se mi tudi človek, ki razume, ceni in ljubi slovansko dušo. Človek, ki udejanja antični ideal, da je uspešen človek več kot finančno uspešen posameznik.

VSE, ČESAR SE SPOMNIM, JE JUTRI, TEGA, KAR JE BILO VČERAJ, NE VEM VEČ, ZATO TUDI NIKOLI NE RAZMIŠLJAM, DA SEM USTVARIL KAJ IZJEMNEGA – O NEVARNOSTI AROGANCE ZA DOLGOROČNI USPEH

MB: Rekli ste, da živite svoje poslanstvo. Da vam je svoje vrednote uspelo vključiti v svoje delo, jih prenesti v družbo in rezonirati z njo preko svojega dela. Kako definirate uspeh in na kaj ste najbolj ponosni pri sebi?

JŠ: Nikoli ne razmišljam o tem, kaj pomembnega, če sploh, sem dosegel, na kar bi bil lahko ponosen. Vse, kar me zanima, je jutrišnji dan. 

MB: Eno od mojih vprašanj je, kako preprečiti egotrip, da si misliš, da si nekaj več, kar je velikokrat kontraproduktivno za posel. Kako preprečite to pri sebi – tako, da včeraj za vas ne obstaja, da zmeraj gledate naprej?

JŠ: No, jaz se zavedam, da moraš ego zelo brzdati. Prepričan sem, da je glavna stvar, ki te lahko na dolgi rok uniči, aroganca. Če hočeš biti dolgoročno pomemben in uspešen, je aroganca zelo nevarna. Kratkoročni uspeh pa me tako in tako ne zanima. Uspeh je maraton. In če hočeš teči na dolge proge, je zdravo ravnotežje v življenju ključnega pomena. Ne smeš zato žrtvovati osebnega življenja in osebnih odnosov, dobre kondicije, zdravja. Sam osebno se trudim, da se zdravo in uravnoteženo prehranjujem, da dovolj spim, da se rekreiram, da znam nevtralizirati stres. To pa je treba tudi dobro načrtovati. In to je meni pomembno. Navsezadnje, ko sem potoval po Ameriki, sem ogromno časa preživel po knjižnicah in domov pošiljal na kupe knjig. Takrat sem prvič zasledil, kako je za uspeh pomembno tudi osebno zadovoljstvo. Te dikcije takrat pri nas še ni bilo. 

MB: Ste brali 7 navad uspešnih ljudi? Za prioritete je vedno čas, vprašanje je samo, kaj so naše prioritete.

JŠ: Tisti, ki vam reče, da za nekaj nima časa, to ni res. Samo niste dovolj visoka prioriteta. In tako je pomembno vzdrževati zdravo ravnotežje. Kaj ti pomaga samo delo, če imaš pri 80. uničeno telo in/ali osebne odnose. Na srečo, pri sebi sploh nimam občutka, da se je pri meni v zadnjih 40 letih kaj bistveno spremenilo. Imam svoj sistem in po njem funkcioniram.

MENE MOČ NI NIKOLI ZANIMALA, PROBLEM PA NASTANE, ČE UŽIVAŠ V MOČI – NARCISISTI SO PO SVOJE NAJBOLJ RANLJIVA VRSTA LJUDI

MB: Rekli ste, da je uspeh maraton. V Ameriki so delali raziskave, da marsikdo vstopi med življenjem v 1 % na vrhu, malokdo pa tam ostane deset konsekutivnih let. Se kot človek, ki bo zdržal sito te fluktuacije in uspel vse uravnotežiti, rodiš ali narediš? Katere so predispozicije, nujne za celostni uspeh?

JŠ: Okolje te zagotovo determinira. Če si rojen v Sloveniji, nikoli ne boš postal Bill Gates, ker je Slovenija premajhno okolje za tak preboj. Tudi ne verjamem, da ti je v zibelko položeno, da boš kdaj postal Aleksander Veliki. Se pa strinjam, da je marsikaj odvisno od zdravega in polnega otroštva, spodbudne vzgoje. Med nadvse uspešnimi ljudmi je tudi ogromno ljudi z osebnostnimi motnjami, tega se moramo zavedati. 

MB: Jaz v magistrskem delu definiram uspeh kot sposobnost udejanjiti svoje cilje, ki pa imajo lahko negativno ali pozitivno valenco za družbo. 

JŠ: Aha, zanimivo. Ja, se strinjam z vami. Dodajam še empatijo. In sposobnost, da znaš krotiti svoj ego in da znaš prisluhniti ljudem. Da res poslušaš, ne pa se pripravljaš, da boš ti govoril.

MB: Narcisisti s(m)o zelo ranljivi po svoje, bolj kot kdorkoli. Kaj je pa vaš tisti nenadni, izredni, subjektivni faktor, ki naredi nekoga karizmatičnega in ga morda ne morete dati v neko matriko iz učbenika? Kdo je za vas karizmatičen človek?

JŠ: Percepcijo karizme zagotovo ustvarijo položaj, status, funkcija. Če bi srečali koga, ki se mu pripisuje karizmatičnost, brez njegove funkcije, dvomim, da bi jo zaznali. 

MB: Slišala sem idejo, da percepcija množice ljudi, da je nekdo izjemen, energizira človeka in naredi, da začne žareti neke vrste karizmo. Ali rezonira ta ideja z vami?

JŠ: Mene množice ne zanimajo, bolj mi je pomembna osebna raven. Jaz si življenju želim partnerske odnose. Nikoli si ne želim nekoga nadvladati, z nikomer ne želim tekmovati, ampak stalno iščem in težim k partnerskim odnosom. Tisti, ki se mi hoče podrejati, mi ustrezati, mi ni preveč všeč. Morda komu to odgovarja, jaz pa imam rad argumentirano kritiko in odprte pogovore. 

ZA VSE SI KRIV SAM, TRPLJENJE PA MI NI NOBENA VREDNOTA – SKLEPAM POSLE, ODPIRAM MUZEJE, OBLIKUJEM PRILOŽNOSTI IN SKRBIM, DA SE IMAMO JAZ IN LJUDJE, POVEZANI Z MANO, FAJN

MB: Potem ne pašete v model narcisističnega vodje.

JŠ: Pa, saj veste, včasih pa tudi. Ampak to, kar je pomembno, je, da tudi samega sebe non stop kultiviraš, lasten narcisizem reguliraš oz. humaniziraš. In to je proces. Vse odnose, vse stvari na tem svetu moraš negovati in to je neprestano delo, ki ga nikoli ne zaključiš. Mene je zelo fasciniralo dejstvo, da če v Londonu pet let ne bi skrbeli za drevje in grmovje, bi postal džungla. Tako hitro! Zelo se mi zdi zdravo tudi, da ničesar ne jemlješ preveč resno. Glej na svet kot na igro, je svetoval že Shakespeare, in se odloči, ali naj bo komedija ali tragedija. Tisti, ki gledamo nanj kot na komedijo, nam je lažje. Če imaš dober smisel za humor, imaš tudi zdravo distanco do sebe in se nikoli ne ugledaš kot žrtev. Tega res ne maram. Tudi če sem bil kdaj, ne bom na to gledal iz zornega kota žrtve. Vem, da imam vse v svojih rokah in da sam nosim odgovornost, če mi kdaj kaj spodleti. 

MB: To so mene zmeraj učili. Za vse si sam kriv. Če te kdo spelje na led v poslu, si sam izbral tega človeka. Šel si do njega, delal si z njim. Rekli ste, da niste hlepeli po moči niti po zmagi nad drugimi. Kaj pa je bila vaša ambicija? 

JŠ: Želel sem biti podjetnik. Mene je, čeprav to v tistih časih ni bila najbolj popularna paradigma, privlačilo podjetništvo in s tem možnost kreiranja priložnosti in samostojnega ustvarjanja dodane vrednosti, okretnost, svoboden pristop, odzivnost … Danes je to moja prva življenjska opredelitev, moj pogon in življenjski slog, ki mi omogoča, da rastem, se razvijam in da se razvija podjetje ter ljudje, povezani z njim. To seveda ni mogoče brez negovanja širšega pogleda na svet, tega pa mi omogoča ravno tak življenjski slog, kot sem si ga oblikoval: da spoznavam zanimive ljudi, da spoznavam kulture, da veliko berem, hodim na kulturno-umetniške dogodke … Vse to me res izpolnjuje in imam se lepo ob vsem tem. To je zelo pomembno, da ob tem, kar delaš, in kako delaš, tudi uživaš. Takrat je vsak uspeh bolj vreden in vsak poraz lažje premagljiv. Jaz se želim imeti fino, izpolnjeno in ob tem skrbeti, da se imajo lepo in polno ljudje, ki so z mano povezani.

MB: Pa da je komedija, ne tragedija.

JŠ: Seveda. 

KOLO SREČE SE ZMERAJ VRTI: NAJBOLJŠE JE, DA SE ZAVEDAŠ TE MINLJIVOSTI IN JO SKUŠAŠ PREPREČEVATI NA VSEH RAVNEH – VIDEL SEM VELIKO HLASTANJA ZA PREVZEMI PODJETIJ; POHLEP IN STRAH JE TREBA ZNATI URAVNAVATI

MB: Od kod pa jemljete svojo voljo do življenja, osnovno motivacijo, da odpirate nove projekte, nove priložnosti?

JŠ: Kako zmotno je prepričanje mnogih, da podjetniki hlepimo po dobičku. Nas je samo strah, da bomo izgubili to, kar imamo. In potem iz tega preživetvenega strahu delamo kot nori, da bi ohranili to, kar imamo, ker vemo, kako enostavno je vse izgubiti. Tako tudi povečujemo dobiček in razvijamo nove priložnosti. Iskreno vsakega 5. v mesecu mi res odleže, ko lahko izplačam vse plače. Že 30 let je tako. Ampak ob tem rastem, se razvijam. Torej ne na podlagi uspehov, ampak zaradi strahu. 

MB: Kolo sreče se zmeraj vrti.

JŠ: Jaz to vem.

MB: Kako se pri sebi psihološko spopadati s to minljivostjo položaja, statusa, moči?

JŠ: Mmmm ... Ja, najboljše, da se zavedaš minljivosti in skušaš na vseh ravneh preprečevati to minljivost. Bill Gates je rekel, da je vsako podjetje dve leti pred propadom. In to je res; dovolj sem star, da sem velikokrat že videl te propade, ki jih je povzročil prevelik pohlep. In če sta strah in pohlep največji gonili naših premikov, mene bolj motivira strah. 

VSAK DAN SE MORAŠ TRUDITI, KOT DA SI VSAK DAN DVE LETI PRED STEČAJEM, KOT JE TUDI "VSAKO PODJETJE DVE LETI PRED PROPADOM"

MB: Jaz sem bila pri enem intervjuvancu in ga vprašam, ali se kaj boji tega, da se vsak imperij lahko sesuje v prah. In on meni reče, ne, jaz lahko izgubim 40 milijonov, pa sem še vedno ok, kaj se mi le lahko sesuje? Pa sem jaz tako razmišljala ... Ne bom sodila, ne poznam in se ne vtikam, ampak veste tako, ali on ve, kakšni imperiji so se sesuli v prah?

JŠ: Točno tako. Vsak dan se moraš truditi, kot da si dve leti pred prepadom. In tudi s i. 

MB: Pri sprejemanju odločitev in vstopanju v neke projekte, kaj bi rekli, da vas je bolj vodilo: strateška analiza ali intuicija in kaj vam sploh pomeni intuicija?

JŠ: Jaz verjamem v znanje in izkušnje. Vsak, ki me vpraša, zakaj sem uspešen, odgovorim, da zato, ker se očitno dobro odločam. Vse dobro odločitve pa danes sprejemam zato, ker sem prej naredil toliko napačnih. To je to – moraš iti čez veliko eksperimentov. Tako kot v naravoslovnih znanostih; kako kemiki, farmacevti raziskujejo zdravila, dobivajo rezultate, prihajajo do izumov? S ponavljanjem eksperimentov. Šele tisoč napačnih poskusov te pripelje do pravilne formule. V naravoslovju je to sprejemljivo, zelo zaželeno, v življenju ali pa v poslu pa smo do napak tako neprizanesljivi. Zato sem sam zelo popustljiv do napak in napačnih odločitev, ker vem, da so le-te avans za uspehe.

ŠELE TISOČE NAPAČNIH EKSPERIMENTOV TE PRIPELJE DO PRAVE FORMULE: NE SPOMNIM SE VSEH SVOJIH NAPAK, VENDAR PA ŽIVIJO V MENI IN VODIJO VSAKO MOJO ODLOČITEV, OBLIKUJEJO MOJO INTUICIJO

MB: Moje naslednje vprašanje je ravno vodenje in napake. Ali napake štejejo? Se spomnite svojih najhujših napak? Menite, da vodja v igri z velikimi vložki lahko ostane človeški ali nima prostora za napake?

JŠ: Napake so vredne kaznovanja le, če smo do njih brezbrižni. Če pa so poligon za učenje, pa so zelo dobrodošle. Kot sem že poudaril, ne spomnim se niti velikih, omembe vrednih uspehov niti ne napak. Ampak vse živi v meni. Recimo kot knjige, ki si jih prebral, ali včerajšnja večerja. Se spomnite, kaj ste večerjali? Jaz se ne, sem pa danes zato bolj pri močeh za nove izzive. Torej, moje napake včerajšnjega dne, ki sem jih pozabil, so bile pogoj, da sem danes pred vami.

MB: Pa tudi pogoj za vašo intuicijo.

JŠ: Ja, vse se ti nalaga nekje. Dodal bi še eno pomembno stvar, ki sem jo spoznal ob gledanju kultnega filma Amadeus Miloša Formana. Mozart je bil res genij, njegove stvaritve so kanon klasične glasbe, vsi še danes uživamo ob poslušanju njegove Figarove svatbe ali Čarobne piščali. Ampak kot pokaže tudi film; izmojstril je do popolnosti svojo glasbeno ustvarjalnost, na vseh ostalih nivojih pa je bil čisto infantilen. Mene taka genialnost sploh ne zanima, razvijati se moramo celostno. 

MB: Kot se avtisti včasih selekcionirano razvijajo, so pametni samo za neka področja ...

JŠ: Marsikdo bi se za to odločil, razvil do popolnosti eno področje, vse temu podredil in celo marsikaj za to žrtvoval. Velikokrat so take osebe tragične. Jaz pač nisem tak, želim kakovostno in dobro, predvsem pa celovito in izpolnjeno živeti. 

OD SEBE NE SMEŠ PRIČAKOVATI, DA BO VSAK TVOJ DAN URAVNOVEŠEN, VENDAR PA JE IZREDNO POMEMBNO SREDNJEROČNO PLANIRATI SVOJ ČAS TAKO, DA SKRBIŠ ZA VSE DIMENZIJE SVOJEGA BITJA IN POTENCIALA

MB: No in Janez, če hočete dobro živeti, prej ste pa omenjali, da dan ima vseeno 24 ur. Kako razporejate svoj čas, kako določate prioritete, kako skrbite za ravnotežje vseh aspektov vašega življenja in bitja?

JŠ: Bolj kot kratkoročno planiranje je meni pomembno srednjeročno planiranje. Od sebe ne smeš pričakovati, da ti bo uspelo vsak dan dobro uravnovesiti. To je iluzorno. Edino smiselno se mi zdi to meriti na mesečni, celo letni ravni. Meni je dopust tudi zelo pomemben, je avans za mojo dobro kondicijo naprej. Zato prav na dopustu še bolj zdravo jem, več berem, se še več ukvarjam s športom, več tudi spim. Niti si ne predstavljam, da bi ta dragoceni čas zapravljal za ponočevanje. Poznam pa veliko takih primerov. Nedavno sem štiri dni preživel v Dubaju. Ko sem tam, sploh nimam potrebe, da bi se s komerkoli družil. Veliko spim, berem, hodim na masaže, veliko hodim in dobro jem. Res kakovosten reset. In bil sem popolnoma brez stresa, mi je potrdila tudi aplikacija. 

LJUDJE SE BOJIMO NEZNANEGA 

MB: Ko sva pri različnih načinih doseganja ciljev. Hoja čez trupla ali vse za dosego svojih ali kolektivnih ciljev – kakšen odnos zavzemate do tega?

JŠ: Zagotovo je to eden od načinov, vendar jaz se ga ne poslužujem. Kot sem poudaril, tečem na dolge proge. Sicer pa, v naši naravi je – žal –, da sebe ocenjujemo po idealih, druge pa po dejanjih. Vsi smo krvavi pod kožo, zato je priporočljivo imeti kritično distanco tudi do sebe. Ne le druge ocenjevati po dejanjih, ampak z iskrenim pristopom tudi sebe. Meni je vrednota sodelovanje, ne izključevanje. Ko se oziram po pristopih, ki jih ubirajo Kitajci, se kar malo zamislim. Navkljub strahu, ki vlada pred njimi pri nas na zahodu, me pozitivno presenečajo. Kitajska kultura je izjemno stara in nadvse uspešna civilizacija in tudi velesila. Oni na narod gledajo kot na kolektiv v nasprotju z nami, ko narod bolj merimo kot skupek posameznikov. In če gledaš na narod kot kolektiv, se uspeh meri v stoletjih. Če pa na piedestal postavljaš individualizem, kot mi na zahodu, pa je treba uspehe doseči v 80 letih na primer. Naj delim izkušnjo, ki se mi je zelo vtisnila v spomin. Leta 2014 sem bil na Olimpijskih igrah v Sočiju. Edini pomembni svetovni voditelj na odprtju je bil kitajski predsednik. Na televiziji sem spremljal pogovor z njim; ruski novinar, ki je vodil z njim intervju, mu je polaskal, kako lepo, da se je udeležil tega slovesnega dogodka. Kako je odreagiral Ši Džinping? Rekel je, da je zelo vesel, da je končno prišel v Soči, v mesto, kjer je Ostrovski napisal roman Kako se je kalilo jeklo, in da je končno videl goro, kamor je Zevs priklenil Prometeja in potem prišel vsak dan orel in mu skljuval jetra. Kakšna skromnost, sem pomislil. Je predstavnik izjemno stare civilizacije in pomembne svetovne velesile in se je tako spoštljivo poklonil mestu Soči. In ko je obiskal Srbijo, je bil enako spoštljiv do države gostiteljice. Srbski predsednik mu je rekel, da obstaja prerokba v Evropi, da bo v 21. stoletju prišel rumeni človek na kameli v Evropo in bo kamela pila vodo iz Donave. Metafora je jasna. Kitajski predsednik je odvrnil, da bi rad, da oni pridejo k njim na Kitajsko in da bodo skupaj pili vodo iz njihovih rek. In še nekaj – Kitajci imajo največjo investicijo v Sloveniji, pa jih vidite kje? Ne. 

MB: Se jih pa bojimo.

JŠ: Česa pa se mi pravzaprav bojimo? Neznanega. Ameriška kultura s Hollywoodom kot generatorjem zahodnih vrednot nam je veliko bližje kot Kitajska in jo lažje razumemo. 

MB: Imate kakšen ventil, da se sproščate? Vi ga tudi imate – ampak mogoče bolj zdravega.

JŠ: Ko sem prišel iz Dubaja, sem šel ob šestih spat in spal do sedmih zjutraj. Ampak kako sem bil dober naslednji dan. To se splača. Dolgoročno vlaganje vase. Res se splača dolgoročno vlagati vase, v svoj well-being.

MB: So mi pa razlagali, da vi zelo sovražite ekonomske razrede na letalih, haha.

JŠ: Jaz potujem v najboljših, če se da.

MB: To se mi zdi tudi zdrava ljubezen do samega sebe. Dosti ljudi v Sloveniji je prestrašenih pred visokim standardom, tudi če imajo sredstva zanj. Kaj pa bi vi povedali o pomenu socialno emocionalne inteligence v poslu in gradnji partnerstev, zaupanja, tudi s pogosto zahtevnimi, kompleksnimi karakterji? Kako to gradite?

JŠ: Z zaupanjem in spoštovanjem. In to iskreno. To pa zgradiš tako, da imaš ljudi rad. In če gojiš spoštovanje do ljudi, stojiš za besedo, ki si jo dal, izpolniš dogovore, obljube in ne bežiš pred odgovornostjo. Kaj je to gentlemanstvo? Da tudi, če vidiš, da gre nekaj tebi v škodo, izpolniš svojo obljubo. In v primeru napake napako priznaš. Da imaš, kolikor toliko neke integritete. In nikakor o sebi ne mislim, da sem vedno ravnal najbolj prav in sem tudi kdaj izdal lastne ideale. Vendar – saj nismo angeli. Tudi okoli nikogar ne iščem svetniškega sija. Vsem ljudem dopuščam, da sem pa tja iščejo svoje ovinke. Ampak na dolgi rok mora obveljati dogovor, obljuba. Tako gradim zaupanje in spoštovanje.

S PRITISKI SE SOOČAM TAKO, DA V SVOJI GLAVI VES ČAS PREIGRAVAM SITUACIJE, V RESNICI PA SE VEČINA STVARI, KI SE JIH BOJIMO, NIKOLI NE ODVIJE TAKO NEGATIVNO, KOT SI JIH ZAMIŠLJAMO

MB: Kaj pa samost in psihološki pritiski življenja na vrhu? Kako pogosto iščete nasvet? Kako se soočate s težo odgovornosti, ki jo nosite? Rekli ste, da jo do neke mere poskušate prenašati na ostale člane svoje ekipe, vendar neko mero vseeno nosite. Kako živite s tem?

JŠ: Kako živim s tem? Ves čas preigravam neke situacije, da lažje previdim posledice, ki lahko nastanejo, in se na njih tudi pripravim. V naši glavi imamo cel kup negativnih posledic, s katerimi se nikoli ne soočamo, vidimo tudi veliko več nesreč, kot jih lahko dejansko doživimo.

MB: Mislim, da je Mark Twain rekel, da se 99 % stvari, ki se jih bojimo, ne zgodi. Nevarnosti bi morali iskati tam, kjer se stvari ne bojimo.

JŠ: Ja, bravo, se strinjam z vami. Še nekaj se moraš zavedati, ko gradiš poslovno zgodbo: da je bilo že vse narejeno pred tabo. Najbolj perspektivno je graditi iz tistega, kar je bilo že narejeno, in to zapuščino predhodnikov obračati sebi v prid. Jaz sploh nimam občutka, da kaj novega delam. Nadaljujem na temeljih, ki so jih postavili pred mano drugi. Zdi se mi zelo neperspektivno, celo malo domišljavo že vse doseženo pred nami. Zgodovina pozna eklatantne poskuse – Jean-Bédel Bokassa, predsednik in kasneje cesar Srednjeafriške republike, nato Srednjeafriškega cesarstva, je poimenoval mesece po sebi, da bi poudaril svojo osebno veličino. Seveda se ni obneslo. Kot se tudi ni obnesel poskus francoske revolucije z uvedbo novega koledarja in štetja let. 

MB: Ko ste morali kot vodja kdaj stopiti naprej ali pridobivati posle, od kod ste vlekli svojo samozavest? Kaj so bili stebri?

JŠ: Moja samozavest sloni na spoznanju, da jaz nisem čisto nič posebnega, vi pa tudi ne. To je psihološko zdrava pozicija. 

USPE TISTI, KI VZTRAJA TUDI, KO GA JE STRAH – TISTI, KI VZTRAJA ENO MINUTO VEČ

MB: Kako pa vi verjamete, da je za vodjo ključna ta neka avtentičnost in to, da vseeno do neke mere živi to, kar je? Kako gledate na ta diskurz, polemiko?

JŠ: Mah, maske imamo tako vsi. Eni živimo pod večjo, drugi pod manjšo masko. 

MB: Predsednik GZS je razlagal, da zaposleni leta niso vedeli, da se on ločuje in to. D a vodja, ko je kriza, ne sme pokazati, da ga je strah, ker potem gre vse navzdol.

JŠ: Saj veste, kaj je pogum?

MB: Kaj je pogum?

JŠ: Strah, ki traja eno minuto več. Kdo uspe? Tisti, ki vztraja eno minuto več. Tisti, ki vztraja tudi, ko ga je strah. Vsaka zgodba o uspehu je zgodba tudi o malodušju, strahu, spodletelih poskusih … Fitzgerald je imel popolnoma prav, ko je rekel, pokaži mi heroja in napisal ti bom tragedijo. 

MB: Saj pravijo, da tigra se vsi bojijo, ker je on tako prestrašen v sebi, da je zato videti strašen. 

JŠ: Nikoli še nisem bil v situaciji, da bi moral pokazati svoj pogum, iskreno vam povem. Najbrž zato, ker se določenih strahov niti ne zavedam, ker me vodi optimizem ali pa zaupanje, da bo vse v redu. Na avionih niti ne zaznam turbulenc, ker popolnoma zaupam osebju, da me bodo pripeljali varno na cilj. 

MB: Te zadeve, na katere nimaš vpliva. Zakaj bi se s tem ukvarjal? Raje šparaš energijo za tiste, kjer moraš vplivati.

JŠ: Ja, bravo. Skušaj čim bolj vplivati na tiste stvari, na katere lahko vplivaš. Saj poznate molitev sv. Frančiška: O Bog, daj mi moč, da sprejmem tisto, česar ne morem spremeniti. Daj mi pogum, da spremenim tisto, kar lahko spremenim, in daj mi modrost, da razlikujem to dvoje. Kako preprosto, mar ne? Res si ne želim izgubljati energije, da bi se ukvarjal s tistim, na kar nimam vpliva.

MB: Jaz mislim, da je to beg.

JŠ: Beg od tistega, kar bi morali delati. Vsi se malo ukvarjamo s prokrastinacijo; odlagamo težavnejše stvari na "jutri", ampak prej ali slej se moramo soočati tudi z njimi. Jaz res ne želim od ničesar bežati, še sploh ne, ker mislim, da sem rojen na najboljšem mestu in v najboljšem času. 

ZASLEDUJ SVOJO SREČO, SVOJ IKIGAI IN NE SE PREVEČ PRIMERJATI Z DRUGIMI – "YOU HAVE TO DO IT YOUR OWN WAY"

MB: Jaz sem videla veliko sveta, a se mi zdi Slovenija najlepša za živeti. Kako pomembno je za vodjo, da ve, kdo je, kako razmišlja, kaj si želi v življenju? Da se zaveda konteksta, duha časa? Kaj bi še povedali o tem pomenu poznavanja samega sebe in čuječega zavedanja konteksta, družbe, okolice?

JŠ: Več znaš, več veljaš. Več kot poznaš duh časa, "big picture" in samega sebe, v boljši poziciji si. Jaz imam zelo rad citat ene pisateljice. In da znaš do vsega, tudi do sebe, zavzeti zdravo distanco. Turška pisateljica Ece Temelkuran je naredila izjemno lepo posvetilo v svoji knjigi svojim staršem. Zapisala je, to knjigo posvečam mojim staršem, ki so me naučili ljubiti Balkan, brez da se ga sramujem ali da ga pretirano občudujem. In to je meni najlepši nasvet – da imaš uravnotežen pristop do vsega, da nisi kaj pretirano evforičen, niti ne apatičen in da zmoreš v tem ravnotežju vseeno imeti zares rad ljudi in stvari. Tak odnos imam tudi jaz do avtoritet; me ne privlačijo niti ne prestrašijo. Jaz si nikogar posebno ne želim spoznati. Če imam kak skupen interes, je to druga zadeva. Želim si stikov na bazi določenih interesov, zanimanj, skupnih vizij, ne pa na podlagi nečesa abstraktnega.

MB: Lepo se mi sklada s tem, kar ste govorili, Zlobčev citat: Svojih zmag ne slavim, poražen se ne vdam. S tem brzdanjem lastne evforije. Se mi pa zdi pomembno sporočilo za prihodnje generacije, izluščeno iz tega, kar ste rekli, da boš uspešen, če boš sebe živel, udejanjil svojo življenjsko pot, življenjski slog, ne pa imitiral.

JŠ: Ja. You have to do your own way. Vsi smo unikatni. Ne smeš se preveč primerjati z drugimi. Zasleduj svojo srečo. Svoj ikigai. Zakaj naj bi živel življenje nekoga drugega?

Intervju je nastal v sklopu mojega magistrskega v fazi zagovora Psihološke zakonitosti izjemnega uspeha v slovenskem gospodarsko-političnem prostoru. V polni različici bo objavljen v spominski publikaciji v nastajanju Temna in svetla plat "vladanja" svetu: uvidi slovenskih vodij v psihologijo preboja in obstanka na vrhu, ki bo najverjetneje izdana pod okriljem Katapulta in mentorstvom Petre Škarje do konca tega leta. 

Vir fotografij: arhiv RIKO